Krnčica

Za nastanek pričujoče zgodbe je v veliki meri kriv moj hribovski prijatelj, ki so mu, prav kakor meni, gore zelo ljube,  le da se na njihove vrhove običajno vzpenja po označenih poteh, za razliko od mene, ki raje hodim tam, kjer poti ni. Včasih pa vseeno najdeva kakšno skupno pot in ko jo, zna biti prav posebna. Tudi včerajšnja je bila. Prvo skupno kavo sva popila okrog pol devete ure na bregu našega največjega visokogorskega jezera, ki je stisnjeno med Šmohor in Lemež, vode pa dobiva še s krnskega pogorja. Do sem sva se slabi dve uri vozila -  on še uro več - in iz zatrepa doline Lepene dobri dve uri hodila.

Skoraj navpično se Lemež grezi proti Krnskemu jezeru

Na večnem lepotnem tekmovanju; Krnsko jezero in Krn. Nedvomno sta najlepša v paru. 

Severna podoba vršne zgradbe Krna še približana

Ob pričujočih pogledih sva se veselila onih daljnih in obsežnejših, ki jih bova deležna, ko se bova povzpela na greben, saj je bila vremenska napoved po daljšem mokrem in oblačnem obdobju idealna in naju zato prve meglice, ki so se začele nabirati okrog Krna, niso vznemirjale. V lahkotnem tempu sva se čez planino Na polju napotila proti sedlu Čez potoče najinemu današnjemu cilju naproti -  grebenu med Krnom in Krnčico.

Pogled na greben s planine Na polju

... in na meglice okoli Krna

Idejo o tem, da bi ta greben prehodila sem pestovala kar nekaj let. Nič kaj dosti o njem ni napisanega in tudi obiska ni deležen prav pogosto, sem ga pa vztrajno fotografirala, kadar sem se potikala po gorah v tukajšnji okolici. Vse kar mi je uspelo do letos, je bil vzpon na vrh Krnčice s planine Zapleč pred šestimi leti.

Pogled na začetek grebena

... in njegovo nadaljevanje z Lemeža

Takšen je pogled na greben z vrha Krna

Severna podoba je posneta na Šmohorju,

južna pa na Krasjem vrhu

Zamislila sem si krožno turo; s prevala Čez potoče na vrh Skutnika, na glavni greben Krnčice pa  v okolici Srednjega vrha in po grebenu na vrh Krnčice. Vračanje pa proti Krnski škrbini, od tam pa spust nazaj proti jezeru. Po načrtu je šlo do prevala Čez potoče ...

Tik pod prevalom Čez potoče

... in zgoščeni oblaki nad Šmohorjem za nama

Pogled s prevala na drugo stran Soče tudi nič kaj obetaven

Na prevalu sva imela nekaj težav z orientacijo, ki sva jih z zemljevidom in višinomerom dokaj hitro rešila in se zedinila, da se na vrh Grive povzpneva po svoje, saj sva se za morebitnim možicem, ki bi naju usmeril, ozirala zaman. Sledil je najlepši del ture; vzpenjala sva v soncu, ker naju megle in oblaki niso dosegli. Nekako so jih grebeni okrog naju zadrževali, sva pa iz previdnosti postavila nekaj možicev, če bi se morala slučajno vračati. Svet po katerem sva plezala je bil sanjski; kraška prostranstva z brezni, ki jim ni bilo videti dna, globokimi razpokami in zajedami, vrtačami s snegom na dnu, s škavnicami različnih velikosti oblik in barv, ostrorobimi žlebiči in brezštevilnimi škrapljami z vmesnimi ostrimi grebeni, pa z docela gladkimi ploščami in redkimi stoletnimi balvani. Vzpenjanje po kompaktni skali, ki tudi ni bila pretirano strma, je bilo res pravi užitek, med vsem tem apnenčastim bogastvom so svoj prostor pod soncem našle tudi rožice...

Vrh Grive je preluknjan.  Okolica je tudi sicer polna ostankov morije izpred sto let.

Z vrha Grive naju je proti Skutniku vodila dokaj dobro ohranjena vojaška pot, ki se je kot labirint vila med ostanki bunkerjev in  kavern, rožice na in ob njej pa kot bi hotele omiliti težo spomina.

Vrh Skutnika

 

Na vrhu Skutnika sva se odločila, da se s sedla med njim in Krnčico na vrh Krnčice ne bova povzpela direktno, zato sva se po spustu s sedla, povzpela prečno čez kraški svet proti vzhodu in glavni greben dosegla v bližini Srednjega vrha. Veselje ob tem je bilo kratkega veka, saj naju je hip za tem zagrnila megla, ki naju ni in ni hotela izpustiti iz svojega objema.

Greben, ki veže Skutnik in Krnčico. S Skutnika je bil križ na vrhu Krnčice še viden

Pogled nazaj na Skutnik

Tik pod glavnim grebenom

... in na grebenu 

Med gornjima fotografijama  je poteklo le tri minute časa

Na vrhu Krnčice  brez razgledov

Razgledov z vrha resda nisva imela, sva pa težjo polovico ture opravila v dobri vidljivosti, brez da bi kdaj zašla ali naletela na neprehoden svet, z eno samo izjemo na grebenu tik pod vrhom,  kar seveda največ šteje, saj bi se sicer morala obrniti, ker v megli najin pristop na Krnčico in oba ostala vrhova, ne bi bil mogoč. Med krepčilnim počitkom na vrhu so me navdajali občutki sreče in veselja, ki so mejili na vznesenost. Mednje se je priplazila rahla skrb o sestopu, čeprav sem vedela, da po južni strani grebena poteka mulatjera proti Krnu, ki naj bi bila pred kratkim celo markirana, nisem pa vedela kako globoko pod grebenom in kako se bova spustila do nje, ker je bila pogreznjena v meglo, niti kako goste so markacije in ali jim bova lahko sploh sledila. Tedaj je v nekem trenutku soncu uspel preboj in posvetilo je samo na najin vrh in samo zelo na kratko, dovolj pa, da sem le kakšen meter od sebe na skali ugledala velik rdeč napis "Krn" in puščico, ki je bila obrnjena proti vzhodu. Pogled na napis je pregnal skrb, sezula sem gojzarje, se udobno namestila, napetost je popustila, po žilah pa so se razplamteli nepopisni  občutki ugodja, ki so lastni le tistim človeškim dejanjem, ki premagajo tudi njegovo najstrožjo samokritičnost ...

Govorila nisva veliko niti na vrhu niti ob sestopanju. Očitno sva se posvečala vsak svojim mislim, razgovorila sva se ponovno šele ob stiku najine poti z ono, ki pelje z vrha Krna v Lepeno, le nekoliko prej sva se tudi izvila iz meglenega objema in prvič uzrla jezero v dolini.

Na mulatjeri

Snega na planoti V Laštah nisva pričakovala 

Markacije so ga obšle 

Jezero je še globoko

... tukaj že precej bližje 

Popoln dan je začel prehajati v večer, utrujenost se naju je vztrajno polaščala, kljub temu se je pogovor o preživetem dnevu razvnel, še zlasti po nekaj kozarčkih refoška ob večerji v Domu pri Krnskem jezeru. Domov sem zopet prinesla nešteto vtisov, ki bodo za vedno shranjeni - tistih zabeleženih na fotoaparatu in onih v predalu, ah kaj predalu, v skrinji gorniških spominov.

Ob koncu le še posnetek te čudovite poti, ki jo bo treba nedvomno ponoviti v lepšem vremenu.