Jelenček v grebenu Orlic

...

Jelenček, prvi od dveh današnjih ciljev

... v grebenu Orlic, ki ga Stol pošilja proti severovzhodu

... čez Krkotnik in Celovško špico

Greben se zaključi na sedlu Belščica, ki je to jutro visoko nad oblaki videti še lepše kot sicer. Otočkom temnozelenega rušja, ki med gruščem in posušenimi travami ponekod segajo prav do grebena, so zaplate belega snega kot biseri, ki so vsi bleščeči tam zato, da celotna podoba dobi pridih čarobnosti. In za češnjo na torti poskrbita dva igriva gamsa, ki sta z grebena Orlic pridirjala na sedlo, se ustavila le toliko, da sta pozirala in že izginila med rušjem na južnih pobočjih Svačice.

Sedlo Belščica s Svačico 

Na začetku mojega današnjega grebenčka

... tukaj nekje po stečini zavijem desno

... in prečim do primernega mesta, ko zopet zavijem na greben. V ozadju melišča pod Vrtačo, Begunjščica in Srednji vrh

Od tod dalje tudi orientacijsko ni več težav

Križ na obzorju

... tukaj že bližje

Križ na vrhu stoji na avstrijski strani. Fotografiram ga iz Slovenije

Že zjutraj, ko sem z gozdno mejo za seboj pustila tudi megle, sem slutila lepoto prihajajočega dneva in razglede, ki so v gorah zelo posebni, ko dolinski svet in vse njegove nečednosti prekrije svilena mehkoba meglic. Ja, tudi pogledi na meglo so relativni; od spodaj so to ogromne sive bale, ki s svojo težo in mokroto prežijo na nas, sončeve odvisnike in nas tiščijo k tlom. Od zgoraj, ja od zgoraj, je pa to povsem druga zgodba: vse prosojne se kot svila svetijo in kot tančice ovijajo okrog vrhov in grebenov, prav kakor morje valovijo med čermi in se tam daleč na obzorju z modrino neba stikajo. In gore, tudi gore, ki iz tega morja proti nebu kipijo, dobijo eno posebno milino, ki njihovo podobo, vso s soncem obsijano, naredi še privlačnejšo.

Po grebenu proti zahodu čez Celovško špico na Stol. Iz morja se
dvigajo otoki in otočki Karavank vse do Kepe

Morje valovi za Kozjakom, ki ima Celovško kočo v naročju

Del prehojenega grebena in pogled na Svačico ter severovzhodno otočje

Zahodna podoba Vrtače, desno Begunjščica,

Proti jugu dolina V Kožnah. Do nje sem prišla iz doline Završnice

Še en pogled proti severozahodu in krog je sklenjen

Dolgo uživam na vrhu. Pogledi hitijo na vse strani, vse si želim vtisniti v spomin, sploh ne sedem in nimam potrebe po pijači. Šele od mraza otrpli prsti me spomnijo na rokavice, nekoliko piha. Odločim se, da bo za daljši počitek čas na Svačici in še ob sestopanju se oziram nazaj proti vrhu. Res mi je lepo ob misli, da sem na ogrlico onih neobljudenih in prav zato še posebno dragih vrhov, dodala še enega. Ob razmišljanju sem mimogrede pri ozki grapi, ki seka severno pobočje in se izteče na strme trave proti sedlu, od koder sta zjutraj privihrala gamsa. Ocenim razmere in se odločim za previden sestop, ki me je pripeljal točno na vznožje Svačice, do smerne tablice za njen vrh. Strmi markirani poti na vrh nato sledim avtomatsko, počitek na vrhu dobro dene, je bil že zaslužen, že videnemu na prejšnjem vrhu se pridružijo novi pogledi ...

Odločim se za sestop po grapi

Pogled na spodnji del sestopne poti; z grebena po zasneženi grapi in po travah na sedlo

Vrh Svačice in v ozadju Vrtača

Pogled v dolino Poden

Severna podoba Vrtače

Proti najvišjemu

Mačenska planina

... in moj jutranji greben s severa in s Stolom v ozadju

Seveda v tem letnem času brez jesenskih utrinkov ne gre. Nazaj grede sem jih posnela in kot vedno navdušujejo v celotni osončeni paleti jesenskih barv. Tudi moja današnja tura - neponovljiva in nepozabna, bo za vedno ostala shranjena v malhi gorniških spominov.

Ko se zjutraj dvignem nad meglo