ponedeljek, 05. junij 2017

Posočje 2017 - prvi del

Nekoč sem ob besedi Posočje pomislila predvsem na smaragdno lepotico Sočo, najvišje vrhove Julijskih Alp nad njo in na meni zelo ljubega pesnika Simona Gregorčiča. Ob obvestilih o potresih v Posočju sem se zavedala, da so se zgodili tam nekje daleč na zahodu naše lepe Slovenije.
Po poldrugem desetletju vsakoletnega obiskovanja gora nad Sočo (na Krnu sem bila prvič leta 2001), sem se potem, ko sem vrhove obiskala po markiranih poteh, odločila tudi za zahtevnejše neoznačene poti in dostope, ki so manj znani. Nisem bila vedno prepričana ali mi bo uspelo priti na vrhove po teh poteh.
»Čar izgubljanja na gorniških poteh je v tem, da se znaš zopet najti«, sem tolažila sebe, če je kdaj naneslo, da se je bilo treba tudi obrniti ali je bil ovinek res velik ali pa izguba višine precejšnja. Tistim sopotnikom, ki jim takšno opravičilo ni bilo všeč, pa sem dodala kakšno pivce. Vedno je bilo na teh poteh enkratno in neponovljivo.
Svoje vedenje o Posočju, ali bolj konkretno o Zgornjem, tudi Alpskem Posočju, nenehno bogatim in ne vem natančno zakaj se mi je tako zelo priljubilo. Zagotovo so poleg gora in voda sila pomembne planine in ljudje, ki jih spoznavam tako na gorniških poteh kot na planinah in seveda tudi po dolinah.
Ostanki Soške fronte in spomeniki padlim vojakom me vsake toliko spomnijo na nesmiselnost morije izpred stotih let.
Pašne planine, ki se posodabljajo in obnavljajo in potke, ki jih sem ter tja iz tega ali onega razloga iztrgajo pozabi, me vedno znova razveselijo. Pogledi na druge dele Alp so od tukaj drugačni, strme stene ponekod dobesedno zrastejo iz zelenega podnožja, spet drugje, zlasti na prisojnih straneh pa so pod vrhovi nanizane slikovite planine. Če vsemu temu dodam še bogastvo kraških pojavov, ko imam občutek, da dejansko hodim po nekem drugem svetu ter izjemno pestrost rastlinskih vrst, še posebno v času, ko so potke obrobljene z vsemi mogočimi barvami, potem je jasno, zakaj vedno znova nazaj, nazaj v planinski raj.
Tokrat se nisva zgubljali, ubirali sva bolj ali manj znane poti. Zaradi napovedanih popoldanskih neviht sva vstajali zeloooo zgodaj in neizmerno uživali...

Z Darjo stojiva vrh gore. Metulji na vrhu pritegnejo najino pozornost in posnameva številne fotografije.
Daleč spodaj v dolini uzreva, kako se med belimi brežinami, ki jih obdajajo obdelana polja in zelene senožeti, svetlika vsa umirjena Soča. Po intenzivnosti njene smaragdne barve ugotavljava, kje je voda bolj plitka in kje bolj globoka.  
Spet drugič sede na topli skali čakava, da bo veter pregnal meglice, ki nama zastirajo pogled na osončeni Krn nad Drežnico.
Obisk korit Nemčlje te presune; vsa besna, stisnjena v korita, peneča in hrumeča se še zadnjič v slapu zažene čez skok, da se potem v tolmunu pod njim umiri, preden se njene vode združijo z onimi iz Koritnice. Hrumi tako glasno, da se komaj slišiva med seboj...
Podobe so vedno in vedno znova fascinantne. Tudi tiste, ko z vrha Tolminskega Migovca s pogledom objemava dobršen del Spodnjih Tolminskih gora, onstran doline Tolminke pa skoraj celotno Krnovo skupino z rdečim posebnežem vred, na katerem sva včeraj uživali. Tudi vse planine, od Slemena do Javorce in Pologa, ki sva jih na poti z obiska Rdečega roba obiskali, so na ogled postavljene.
Na planini Kal se pomenkujeva o onem drugem še nepoznanem pristopu na planino Lašco.

Tudi v neposredno bližino Krna sva se podali, na Lopatnik, tako da sva Krnovo prvo damo na njegovi zahodni strani, Krnčico, občudovali z one, hladnejše plati...












......................................................................................................................









......................................................................................................................

Tja gor, k sosedu Lopatniku sva namenjeni; čez Drežnico in mimo Korita na planino Zapleč...




















1 komentar: