Na greben

Le nekaj ur je bila stara novica, da smem na pot izven svoje občine. Peljem se iz Ljubljane proti Jesenicam, počasneje kot običajno, in ja, po desnem voznem pasu avtoceste. Najvišji vrhovi KSA so še odeti v belo, njihovi južni podložniki ne več in naprej proti zahodu le s Stola, čigar vrh zakriva ogromen oblak, pada nekaj sneženih jezikov. Storžič in njegovi sosedje so kopni in že se veselim, da kmalu pridejo na vrsto ... Danes peljem dalje; zahodno od Stola je nekaj malega snega opaziti samo še na Kepi, vmes zeleno v različnih odtenkih. Komaj se med potjo naužijem  še pogledov na čisto zimske Julijce, že na svoji desni za seboj pustim tudi Golico, pa pred seboj uzrem greben kamor sem danes namenjena; od Babe do Kleka sem imela v mislih. Nebo je bilo modro, po radiu slišim, da se bo od zahoda zjasnilo, popoldan ponovno pooblačilo. "Torej se je že zjasnilo," se kar sama s seboj pogovarjam, " ko se bo pa ponovno pooblačilo, bom pa jaz že nazaj." Račun brez krčmarja se je izkazalo kasneje, ampak mi novorojenega veselja, ko sem po predolgi karanteni lahko zapustila Ljubljano, ni pokvarilo. Razmišljam ali narcise v Plavškem rovtu že cvetijo, v Rogarjevem rovtu, kamor sem namenjena, verjetno še ne, gori so vedno kakšen teden kasneje. Prav nestrpno čakam pri semaforju na Jesenicah, da zavijem v smeri Planine pod Golico in potem nadaljujem proti omenjenima krajema ... Pobočja, tam kjer se razprostirajo narcisne poljane, so bila pobeljena, z bujnim zelenjem gozda obrobljena in s cvetočim sadnim drevjem posajena. Na spodnji strani med travniki zorane njive, nikjer nobene duše, ena sama spokojnost in tišina sta lebdeli nad Plavškim rovtom, ko sem zapeljala skozi vas, potem, ko sem sklenila, da se bom ustavila ob povratku.

Princeske v Rogarjevem rovtu so me razveselile tem bolj, ker jih še nisem pričakovala. Čeravno so zacvetele šele v enem delu rovta, so me spravile na kolena, še preden sem se preobula v gojzarje.

Pot iz Rogarjevega rovta mimo Hruščanske planine na glavni karavanški greben spada med moje priljubljene. Iz več razlogov; premagati je treba le okrog 600 višincev in že si pri sv. Izidorju na Hruškem vrhu, od tod pa proti zahodu do Dovške Babe ali proti vzhodu čez Klek na Golico ali še dlje, pohajanje po grebenu je pa že samo po sebi uživaško. Pot od Hruščanske planine naprej do grebena ni markirana in tako še nikoli nisem nikogar srečala, zlasti spomladi pa je tudi vsa rožnata. Ko pripelje iz gozda ponudi razglede na Julijce in na Zgornjesavsko  dolino. Danes se je pokazala še ena prednost; kadar zelo in mrzlo piha, je turo moč zelo skrajšati, sem šla namreč le do Rožce in hitro nazaj v dolino, ker je bilo kljub drugačni napovedi oblačno in prav nič prijazno.

Takole se mi je pokazal greben od Hruškega vrha do Golice pol ure potem, ko sem pofotkala prve narcise in bilo je toplo za kratke rokave. V naslednji uri nisem kaj dosti gledala v nebo, je bilo po tleh zelo barvito, novo življenje je spodrivalo ono prejšnje, a oboje se je pohodniku še ponujalo na ogled.

Sem bila kar malce presenečena, ko sem na sedelcu med Črničjim vrhom in Hruškim vrhom, kjer se sicer ponudi lep pogled na bogatijo nad Mojstrano, namesto vrhov zagledala nakopičene oblake. Nad Dovško Babo je modrino zamenjala sivina, nad dolino, ki se je veličastno razprostirala za mojim hrbtom, so oblaki ugasnili sončevo svetlobo.

S sedla do vrha sledi nekaj strmih trav, med njimi in rušjem tudi posamične zaplate bodočih narcis in cvetočih žafranov tam, kjer so jim divji prašiči prizanesli. Tik pod vrhom so živali ob iskanju hrane travnik dobesedno spremenile v njivo. Ob mojem prihodu na vrh so se tudi že omenjeni oblaki združili z onimi, ki so že zjutraj vztrajali nad Stolovo skupino. Krog je bil sklenjen, veter je bil vse močnejši in preden mi je uspelo nase navleči vse, kar je bilo v nahrbtniku, tudi rokavice in kapo, me je pošteno zazeblo.

Spričo razmer so se obeti o dooolgem posedanju na klopci in omiljenih pogledih na vse štiri strani neba kar nekam potuhnili. Tudi do pohajanja po grebenu, ki je v lepem vremenu nadvse uživaško, me je minilo in sklenem sestopiti proti vzhodu do sedla Rožca in mimo Mokotove hiške nazaj čez Hruščansko planino na izhodišče. Na delu poti po grebenu ne poteka le državna meja, temveč se tod stikata pomlad, ki pripleza sem gor z juga in mrzla zima, ki se zadržuje na severni strani. Sneg, ki ga  veter zvrtinči v zamete, kopni počasi, a vztrajno in po pašnikih proti Koprivnjaku ga je še kar nekaj.

Tale današnji potep ni postregel s kakšnimi presežki; ni bil ne dolg, ne visok, ne nov, še razgleden ne, v nobenem pogledu nenavaden, niti naporen, za nameček še skrajšan ..., pa vendar presunljivo osrečujoč. Ko se po dolgem času odsotnosti iz sveta, ki ti je ljub, ponovno vrneš vanj in občutiš ono veselje in radost, katerih se v dolini ne da občutiti, si čisto preprosto srečen. K popolnemu dnevu so prispevale še cvetoče princeske v Plavškem rovtu. Da bi jih bilo še veliko, takšnih dni namreč, si močno želim.