Skupina Puez

 Takrat, ko se po dolinah začne naseljevati megla, ki včasih vztraja kar polovico svetlega dne, takrat, ko se enakovredno razveselimo prvega toplotnega vira v stanovanju ali jesenskih sončnih žarkov, ki jim uspe predreti trdovratno sivo nadlogo, takrat nastopi tudi čas za prvi lonček dišečega domačega čaja posladkanega s sirupom smrekovih vršičkov. Prav poseben vonj po čaju, pomešan s prijetno toploto doma, vedno pričara spomine na minulo poletje. Spomine na rožnata pobočja in mlade macesne, na temnozelene obrobe pašnikov, na katerih se sliši pozvanjanje zvoncev živine, in iznad katerih proti nebesni modrini kipijo skalnate ali snežene ostrice. Spominjaš se stezic in potk, žuborečih potočkov in lenobnih meandrov, veselja nad senčko v zavetju gozda ali dričanja po zadnjih zaplatah snega. Se spomniš, kako si na ta ali oni vrh ves upehan in s težkim nahrbtnikom v neznosni vročini prisopihal in kako je bil ves napor v hipu pozabljen, ko si sede na vrhu ves radosten in v dalj zazrt užival zaslužen počitek. Celo takrat, ko moraš tik pod vrhom obrniti ali pa imenitnega razgledneža iz strahu pred bližajočo se nevihto na hitro zapustiti, si globoko v sebi srečen. Namreč, ko te prve debele dežne kaplje ali celo nevihta v spremljavi groma in švigajoče elektrike ujamejo potem, ko si že zapustil izpostavljen vrh ali greben, veš da si ravnal preudarno in mokre cunje, ki se lepijo na telo bodo zdaj, zdaj zamenjale one suhe; ali iz nahrbtnika ali tiste, ki vedno čakajo na izhodišču. Še zlasti prijetna toplina objame srce, ko se spomniš obiska katere od močno zaželenih gora ali pa ko ti je narava namenila doživeti kaj izjemnega, nevsakdanjega, pa naj bo to sončni vzhod, ki te pozdravi in se mu glasno odzoveš preden posrka zadnje tančice megle, čisto mirna gladina jezera, ki gizdavim gorskim lepoticam služi kot zrcalo pred prihajajočim lepotnim tekmovanjem ali kakšen pravljičen pogled na ožarjene stene ob večernem poslavljanju sonca. Tudi oktobrski pogled na megleno morje pod seboj nad katerim pozdravljaš znance in neznance, katerih vrhovi se sončijo tudi tri tisoč in več metrom visoko, se zna vtisniti globoko, globoko ...

En prav takšen dan je danes; siv, moker in mrk na zunaj, ves svetal in lep na vznoter, Takšni dnevi so kot nalašč za uživanje ob podoživljanju že videnega ob hkratnem načrtovanju dolomitskih ciljev za naslednje leto. Je prav tako kot sleherno leto; vse kar je letos ostalo nerealiziranega se prenese v naslednje leto, o onem drugem, lepšem delu, pa je treba kaj napisati. Med slednjimi je skupina Puez na prvem mestu, morda tudi zato, ker sem jo med jesenskim obiskom Dolomitov obiskala med zadnjimi.

Skupino na jugu in vzhodu omejujeta lepi in svetovno znani dolini Grödnertal/Val Gardena in Gadertal/Val Badia, na SZ se pripenja na divje nazobčano skupino  Geislergruppe/Gruppo delle Odle. Najvišji vrhovi skupine Puez so nanizani na severu, na vzhodu pa jo zaradi svoje drugačnosti zaznamuje planota Gardenaza. Njeno površje je zaradi podobnosti z luninim dobilo kar ime Lunino površje. Na JV skupino zaključuje Sassonger (2665) in prav z njegovega vrha sem pred dvema letoma to prostranstvo tudi prvič uzrla. Lani in letos so bili skupini namenjeni kar štirje obiski iz treh izhodišč. Grosse Cirspitze/Gran Cir (2592), Sas Ciampac (2666) in v drugem poizkusu je letos uspel tudi najvišji vrh v skupini. Puezspitze/Pizes de Puez (2918), zahodni vrh od dvojčic Puez.

Grosse Cirspitze/Grande Piz nad sedlom Grödner Joch/Passo Gardena

Ob mojem lanskem obisku nekoliko manj modrine

Pogled z vrha na izhodišče in skupini Sellagruppe/Gruppo del Sella ter Langkofel/Gruppo del Sassolungo

... naprej proti zahodu Seiser Alm/Alpe di Siusi in skupina Schlern v ozadju. Čisto zadaj
špičke "Odel", pred njimi najvišji v skupini Puez

... in še enkrat za obzidjem, ki omejuje dolino Langental/Vallunga z nasprotne strani

Greben se nadaljuje proti SV

To pa so že pogledi s poti na Sass da Ciampack

... tukaj s škrbine Crespeina pod katero se nahaja istoimensko jezero

Zlasti prvič so me pogledi po skupini fascinirali

Pogled z vrha Sas Ciampac proti jugu, Skupini Sella in Langkofel

...in zopet nazaj po skupini

Od Col dala Pieres do Piz Duleda in obeh špic Puez, tudi jezero

Desno od obeh špic zadaj kuka Peitlerkofel, pred špicami Puezkofel. Iz planote "rasteta"
Col dala Sone in Muntejela

Col dala Sone

Jezero Lech de Crespeina

Planoto zaključi Sassongher, zadaj za njim obzidje nad dolino Gadertal z Heiligkreuzkofel/Sasso
di Santa Croce, ki je bil prav tako na vrsti letos

Letošnja zgodnje poletna pot na planoto se je začela nižje doli v dolini, pri spodnji postaji žičnice Col Pradat in je vodila po planoti do koče Puezhütte/Rif. Puez. Šele septembra se je uresničila želja po pristopu na najvišji vrh v skupini, Puetzspitze. No, da ne bi bilo vse popolno, je poskrbela megla, ki nas je vse, ki smo na vrhu zmrzovali v hladnem vetru in čakali na razglede, ki sodijo med sila lepe, brez njih odgnala z vrha.

Sledijo nekoliko drugačni pogledi na planoto in skupino, in sicer s poti od škrbine Ciampei do koče 
Puezhütte/Rif. Puez

Proti koči Puez, ki se nahaja v vznožju Puezkofel

Skupina Langkofel in največja planota v Evropi Seiser Alm/Alpe di Siusi onstran doline
Grödnertal/Val Gardena

... in pogled od koče nazaj po planoti

Sveže zelene barve in zaplate snega je septembra zamenjala paleta jesenskih barv. S turo sem začela zelo zgodaj in imela vse do vznožja gore čudovito vreme. Potem pa preobrat vremena, ki me je tokrat oropal za razglede z vrha, bojda zato, ker sem se ob poročanjih s prejšnjih prijateljem hvalila, da je v drugi polovici septembra v Dolomitih tako vroče, da se čokolada v nahrbtniku še vedno topi ...

Kakorkoli, tik pred sedelcem med obema špicama me je v precejšnji strmini začela objemati megla. Sprva tako v valovih, tako na trenutke, ob prihodu na vrh pa dokončno. 

Vztrajanje na vrhu ni obrodilo sadov. Namesto razgledov sem v različnih jezikih poslušala tarnanje nad nenadno in nenapovedano vremensko situacijo. Ob pogledih na drgetanje vseh tistih, ki so zaradi minulih čudovitih sončnih dni na 2918 m visok vrh prišli 26. septembra pomanjkljivo oblečeni in brez dodatnih oblačil v nahrbtniku, me je prevzela ena sama hvaležnost; šele deveti dan mojega tokratnega potepanja  me je na predzadnji turi doletela tale siva nadloga, ki mi je vzela le razglede, ne pa tudi čudovitega visokogorskega pohajanja. Prav nič žalostna sem se kot zadnja za ostalimi odpravila v dolino, že z mislijo na naslednje, zadnje dolomitsko pohajanje v letošnjem letu, na 2794 m visok Pareispitze/Col Bechei.  

Nabirali in sušili so se letos v Dolomitih, dokončno pripravili v domači kuhinji,
v času pisanja in obujanja spominov na poletje pa se njih vonjave širijo po stanovanju ...