Plattkofel/Sassopiatto (2958m)

Tokratni jesenski obisk Dolomitov je od prvega dne dalje zaznamovalo čudovito septembrsko vreme. Včerajšnja tura na Heiligkreuzkofel/Sasso di Santa Croce je bila četrta po vrsti brez vmesnega predaha. Hodila sem težko in počasi, in vedela, da bo naslednji dan, ne glede na vreme in želje namenjen počitku. Ne le, da nisem nastavila budilke, tudi nobenega plana nisem imela, saj se moram predvsem naspati in spočiti, kajti pred menoj je bilo še dve tretjini dopusta. Na svoje presenečenje sem se prebudila precej zgodaj,  odtavala v kuhinjo in stisnila stikalo za kavo, dvignila rolete ter z balkona mojega začasnega domovanja pozdravila mojo včerajšnjo goro in nekaj jutranjih meglic okrog nje, katerim sončni žarki še niso bili kos ...

Uživanja ob takšnih "salonskih" lepotah na naših  potepih so sila redka, saj smo ob takem vremenu in ob tej uri običajno že visoko v robeh. Pitje tokratne jutranje kave je bilo zato dooolgo, vmes sem le polistala po vodniku in kar hitro sprejela odločitev, da bo današnja potka povsem nezahtevna, ne predolga, obetala pa je lepe razglede. Zapeljala se bom na sedlo Sellajoch/Passo Sella in se po poti Fridrich August Weg/ Sentiero Federico Augusto napotila do koče Plattkofelhütte /Rif. Sasso Piatto. Ideja mi je bila takoj všeč, saj tako JZ letos v Dolomitih še nisem bila, najvišji cestni prelaz v Dolomitih pa z razgledi že sam po sebi nikoli ne razočara. Sem se pa veselila tudi pogleda na največjo visokogorsko planoto v Evropi z vzhodne strani in na komaj enkrat obiskano skupino Rosengarten/Catinaccio. Razlogi za veselje so bili res številni in šele sredi dopoldneva z napol praznim nahrbtnikom se odpravim na pot.

Tale fotka je nastala že na cesti proti izhodišču

... in ta nad njim

Potka se vije po južnih pobočjih skupine Langkofel/Sasolungo, po slikovitih travnikih in mimo menda kar treh koč, ko končno pripelje do četrte, ki je bila moj današnji cilj, malo gori, doli, naokoli in seveda ob poziranju številnih znanih in neznanih, bližnjih in daljnih, vseh bahavih in gizdavih, najvišjih v sosedstvu, s strmimi in navpičnimi stenami  in onih nekoliko nižjih in pohlevnejših. Zadovoljna s svojim izborom razmišljam, da bi zelo težko našla sprehajalno pot, ki toliko bogastva na ogled postavi.

Za seboj najprej pustim poglede na skupini Puez in Geizlergruppe/Odle

... potem skupini Sella

... in Marmolata

Južnih podob sosedov očaka Sassolunga je vedno več, čisto na levi tudi tudi Plattkofel/Sassopiatto

Na južni strani pa skupina Rosengarten/Catinaccio

Ko se gornji fotki na obzorju pridruži še skupina Schlern, uzrem tudi že kočo, moj današnji cilj. Vendar do nje ne pridem. Tik pred njo namreč čaka povabilo v podobi zahodnega pobočja Plattkofla/Sassopiatto z vrhom dobrih 600 višincev nad menoj in drobnimi premikajočimi pikicami pod njim. Usodna je bila tablica, ki je obljubljala, da se v dveh urah pride na ta vrh in hiter preračun, da če bom hitra, še podnevi pridem nazaj na izhodišče. Odrinem misel na malico, "evropsko" planoto in kočo bom fotkala ob povratku, nekoliko me zaskrbi premalo vode v nahrbtniku, bila sem brez lučke, ker sem šla le na izlet, kljub temu koči obrnem hrbet in se že vzpenjam. Poleg strmine me pesti tudi vročina, vem, da čas tokrat ni moj zaveznik, torej hitim. Spotoma naredim načrt, da vsake pol ure popijem nekaj požirkov vode, oddahnem kakšno minutko, če mi pa ne bo šlo, se pač obrnem, saj se bom vračala po poti pristopa.

Potka pripelje do Platkofelhütte. Zadaj skupina Rosengarten, zadaj skupina Schlern

Plattkofel/Sassopiatto

In je šlo, po načrtu, vse do vrha. Adrenalin je bil menda kriv, da nisem čutila ne lakote, ne pretirane utrujenosti. Šele na vrhu, potem ko sem ovekovečila vse, kar sem menila, da moram, je sledil kratek počitek in malica, vmes pa občudovanje in čudenje vsemu videnemu.

Pogled najprej obstane na najvišjem, 3181m je visok, skupini je dal ime. Južna stena Langkofla/Sassolunga pada  globoko

... med njim in ostalimi tremi tritisočaki zadaj Boespitze/Piz Boe

Desno od njih pa Marmolata/Marmolada

Temačen iztek ferate Oskar Schuster

Pogled na največjo visokogorsko planoto v Evropi Seiser Alm/Alpe di Siusi

Nazaj grede so bile sence dolge, bilo je pozno. Pogledi zaradi zahajajočega sonca drugačni od dopoldanskih, občutki veselja in zadovoljstva so privabljali nasmeške, zlata svetloba, ki je zažarela ob koncu popotovanja je bila povsem v skladu z radostjo, ki je napolnjevala srce.

Še nekaj pogledov na skupino iz nekih drugih zgodb.

Tullen (2652m)

Izbor ture na Tullen (2652m) v juniju bi se v letih, ki niso bila tako bogata s snegom kot letošnje, prav lahko zgodil že v začetku meseca, letos pač šele v drugi polovici meseca. Gre za najvišji vrh v grebenu Aferer Geisler s čudovitim razgledom na skupino Geislergruppe/Gruppo delle Odle. Vrh je vključen tudi v pot posvečeno pokojnemu Güntherju Messnerju, mlajšemu bratu svetovno znanega alpinista Reiholda Messnerja. Gorovje na sever pada v dolini Aferer Tal in Lüsner Tal proti jugu pa v dolino Villnostal od koder izhaja družina obeh omenjenih alpinistov. Številna družina, kar devet otrok je bilo v družini, je počitnice preživljala na planinah pod Aferer Geisler in pod Geislergruppe in zato ni nič čudnega, da je to čudovito okolje usodno zaznamovalo nekatere od njih.

Midve sva začeli na planini Zanser Alm. Že med potjo v gozdu so pogledi uhajali na drugo stran doline, tako od blizu in neposredno severne podobe "Odel" še nisem doživela, če odmislim oba potepa po planinah v njihovem vznožju. Ko pa se je gozd razprl se je srce začelo radostiti in kar pozabila sem na morebitne ostanke snega v vršnem delu, ki bi nama lahko vzpon zagrenil ali celo onemogočil. Informacije o razmerah na poti so  bile namreč nasprotujoče.

Geislergruppe/Gruppodelle Odle s poti na Tullen

Že vidiva križ na vrhu

... in nasmejani ugotoviva, da sneg ne bo ovira

Na koncu melišča se pot strmo zažene proti sedelcu. Tam se vsa upehana ustavi, da potem
 še enkrat napade sam vrh ...

Sva sedli onstran velikega možica na vrhu in si ob božanskem razgledu postregli z opojno dišečo, črno in vročo pijačo. Neprecenljivo. Le kaj vedo oni, ki kofetkajo po lokalih ali v dekice zaviti pred njimi, koliko nam odvisnikom pomeni kava po takšni polnokrvni turi in v takšnem ambientu? Hvala Darji, ki jo je prinesla. Tudi besede so sila skope v takih svetih trenutkih, kasneje ob sestopu sva si povedali, da sva imeli obe v mislih kako se nama bo verjetno zaradi snega izmaknil Sass Rigais, ki je bil sicer načrtovan za konec najinega tokratnega zgodnje poletnega potepanja po Dolomitih, kar pa lepote užitka ni prav nič okrnilo, sva si bili enotni. Kraljeval je v grebenu onstran doline, in posvečali sva mu velik del pozornosti, saj je edini v grebenu, kamor zmorejo tudi nealpinisti.

Sass Rigais in Furchetta sta najvišja v grebenu  "Igel". Zadaj levo najvišji trije v skupini Puez

Naprej po grebenu vse do Peitlerkofla/Sass de Putia

Ob vsem lepem so naju želodčki spomnili, da sva za duši že nekoliko poskrbeli in da tudi telesi zahtevata okrepčilo. Dolili sva si kave in se lotili malice. Ob tem pa pristopi mlajši moški od dveh, ki sta bila ob najinem prihodu na vrhu in jima razen "Guten Tag" nisva namenili sploh nobene pozornosti. "Oooo, to pa je razkošje" je ob pogledu na najina lončka z nasmehom pripomnil. Midve sva se spogledali, ena je vzela dva sveža lončka, druga je vanju vlila požirek ali dva kave in sem jima ponudila. Z veseljem sta vzela. Pogovor o lepotah videnega in o ugibanju katere vrhove vse vidimo, je stekel. Kje smo že bili in kam bomo še šli, tudi. Potem pa je mlajši od obeh presenetil z vprašanjem, ali veva kje je najlepši kraj na svetu. Ni čakal odgovora ampak je pokazal na planine, ki so se kot zelene oaze svetile med temnozelenimi gozdovi pod melišči onstran doline. Midve sva jih že pred dnevi, ko sva jih obiskali, prekrstili v "Messnerjeve", ker jih je preveč in njih imena so preveč zapletena, da bi si jih človek zapomnil. Nadaljeval je s pripovedjo o tem, kako sta bila lansko leto s punco prvič v teh čudovitih krajih na dapustu in sta stanovala pri gospodu, ki je bil danes z njim na turi. Tudi letos sta se odločila za isti kraj, isto nastanitev. Podrobnosti okrog nastanitve je prepustil punci, po prihodu v apartma pa je sledilo veliko presenečenje; njegova punca je namreč ob pomoči tega gospoda organizirala poroko. Čisto pravo poroko z duhovnikom in matičarjem in vsemi tradicionalnimi ceremonijami. In to ne kjerkoli, pač pa tam, na tisti čarobni planini, ki je zanj sedaj v več pogledih najlepši kraj na svetu. Da je bil sprva precej zmeden je povedal njegov sopotnik, potem pa se je prepustil in vse se je odvilo po pričakovanju. Naj traja, naj traja, sva mu tudi midve zaželeli in že je bil njegov duh na planoti Fanes, kamor se bova midve odpravili v enem od naslednjih dni. Naj se ustaviva na pivu v najvišji pivovarni v Dolomitih, ko bova na planoti Fanes, še naroči, njegov sohodec pa naju poduči kje najdeva cerkev sv. Darje in naj z obiskom Sass Rigaisa letos raje še nekoliko počakava. Ga poprosiva še za fotko z vrha in se poslovimo ...

Naredim še nekaj posnetkov, še malo posediva, nakar se tudi midve odpraviva proti dolini. Počasi in brez hitenja, s pogledi namenjenimi tja, kamor bova še šli in tudi tja, kjer sva že bili, in vsaka s svojimi mislimi ... Razmišljam kako hitro zdrvi življenje mimo, v minulih dneh je minilo natančno štirideset let od moje poroke. Naglica me je v življenju pogosto preganjala, obilica dela mi je jemala čas, ki bi ga morala nameniti najbližjim, se posvetiti tistemu, ki me je najbolj potreboval tisti hip, kaj šele, da bi ga namenila občudovanju vsega lepega, kar se mi je zgodilo, čeprav mi je bilo tisto lepo skopo odmerjeno. Nekje na sredini, ko je začetni polet pojenjal, bi se morala znati ustaviti, da ne bi strmoglavila v izgorelost. Šele kasneje sem to ugotovila. Ni bilo povsem in čisto prepozno, pa vendar, mnogo je bilo tega, kar je bilo za vedno izgubljeno ...

Po grebenu naprej do Peitlerkofla/Sass de Putia

V ozadju obzidje  Heiligkreuzkofel/Sasso di Santa Croce s sosedi

Lüsner Berge proti severu

Rožice so bile tiste najzgodnejše, saj je sneg komaj odlezel, lepi razgledi so se nadaljevali. V nadaljevanju nekaj utrinkov z "Mesnerjevih" planin, tudi kako na izviren način predstavljajo nekdanje poklice. Turo sva zaključili z obvezno razglednico, ki krasi koledarje po vsem svetu in čisto za konec seveda obljuba o pivu v najvišji pivovarni v Dolomitih. No, to pa je tudi že ena od prihodnjih zgodb.

Spomin na Messnerjeve obiske v eni izmed koč na planini

Razglednica, ki je obšla svet

Tukaj varijo pivo 2050 m nad morjem