četrtek, 4. september 2014

Na Golico (1836m) po neobičajnih stezicah

Ne vem kaj je v letošnjem poletju bolj duhomorno; ali spremljanje boja, ki že prerašča v mesarsko klanje, za prevzem oblasti, pri čemer so bili akterji še ne dolgo nazaj polni obljub, kako nam bo v tej naši deželici nekoč zopet lepo, ob današnjem podpisu koalicijske pogodbe pa jim je pomembno le še, kako si bodo jagode s torte razdelili med seboj, ob čemer so za hip celo pozabili na sramotno prerivanje za bruseljski stolček, ali poslušanje vremenskih napovedi, ki bolj mokre, nepredvidljive in netočne skoraj ne bi mogle biti. Ne na prvo, ne na drugo dejstvo volivci in davkoplačevalci nimamo vpliva in zato je najbolje, da vremenarje vzamemo nekoliko z rezervo in se odpravimo na pot, kjer na one druge zlahka pozabimo ...

Jaz sem se danes napotila na Golico čez Španov vrh, kar je nekoliko neobičajen in precej dolg pristop, ga pa odlikujejo številna zavetišča ob poti, v primeru plohe ali celo nevihte in kadarkoli bi se lahko obrnila in se vrnila domov, pot sem namreč začela kar od doma na Jesenicah. Iz jutranje sivine sem se najprej dvignila na osončena pobočja Španovega vrha, megla me je začela dohitevati na grebenu Male Golice in me na vrhu Golice dokončno ujela, dežnik je prišel prav šele ob povratku, tik preden sem stopila na asfaltno cesto na Planini pod Golico, na razmočeni Stari rudni poti, ki me je pripeljala nazaj na Jesenice pa sem razmišljala, da bi bilo nemara celo bolje, do doline nadaljevati kar po asfaltu.

Kot že rečeno, me je velik del poti spremljalo sonce, okrog in okrog pa oblaki, ki so zakrivali marsikaj lepega, ne pa vsega ...



Prihod na Črni vrh. Le Hruški vrh in Klek sta se sončila
Pri Koči na Črnem vrhu je že prijalo posedeti 
Pobočje Španovega vrha je pokošeno, vrh Golice v oblakih
Tudi proti vzhodu nič lepše. Če bi ne bilo oblaka, bi bil Stol
Tudi na Španovem vrhu me greje sonček, pogledi pa vse prej kot sončni 

Morda kot zanimivost: leta 1948 je bila na Španovem vrhu zgrajena prva smučarska vlečnica, ki je bila prva sploh v takratni skupni državi. Kasneje je bila preurejena v sedežnico, ki deluje še danes. Marsikateri smučarski reprezentant je prav na Španovem vrhu naredil prve smučarske korake.

Pot nadaljujem še vedno po soncu in že nekoliko jesensko proti prikupnemu zavetišču GRS.





Med spustom proti Križovcu, se mi lepo odpre pogled na Golico. Pot me vodi mimo znanih smerokazov in Pustega rovta do začetka grebena Golice, ki se začne nad sedlom Suha. Tudi tukaj bi se še bilo moč premisliti, se napotiti le do koče ali spustiti čez Markljev rovt domov. Ni bilo potrebe. Shojena strma potka, ki je kljub temu, da je bila mestoma zelo blatna, vabila navzgor proti cilju, ki je bil oddaljen le še debelo uro hoda.

Spust proti Križovcu

Na Pustem rovtu  
Pogled z grebena proti vzhodu. Zelena oaza na desni je osončen Pusti rovt
Nad Gornjesavsko dolino nič novega. Čez naselje Planina pod Golico se bom vračala 
Steza pelje naprej proti zahodu. Na vrhu se bom odločila ali se bom vračala mimo koče
Letos tudi na Koroškem ni poletja

Bližje kot sem vrhu Golice, več je megle. Slišim blejanje ovc, vidim jih pa seveda ne. Pogled nazaj po grebenu proti vzhodu mi potrdi, da se megla valja tudi po pravkar prehojeni poti. Čisto pod vrhom zagledam ovčji trop, tudi ovce zagledajo mene, obrnejo se in skupinsko zavzamejo vrh Golice, jaz jim sledim. Severni veter, ki me je spremljal ves čas hoje po grebenu se okrepi, padejo prve kapljice, ki me dokončno odvrnejo od namere, da se spustim na Jekljevo sedlo in mimo ovčarske koče v dolino. Ljubša mi postane misel na dišečo kavo spodaj v koči, ki jo po nekaj deset minutah hoje navzdol tudi udejanim.




Pogled nazaj
Zmotila sem njihovo pašo
Obrnile so se proti vrhu  
Današnji vrh Golice; megla, backi in jaz


Pogled od koče nazaj proti vrhu
... in proti dolini.

Po počitku in dobri kavi v Koči pod Golico se po zimski poti spustim do postaje tovorne žičnice, od tod pa navzdol in ob strugi Belega potoka do sotočja le-tega s Črnim potokom. Rada imam zimsko pot tudi poleti in opisana varianta se mi zdi ena lepših  povezav Planine pod Golico s kočo. Običajno je precej samotna, danes sem pa naletela na nekaj iskalcev gozdnih dobrin. Da dobrine v gozdu so, so potrdili tudi parkirani avtomobili pred vhodom v Korelnov rov. Korelnov rov je edini deloma ohranjen rov, od nekdaj številnih rovov v katerih so več stoletij kopali železovo rudo. Nekoč najbogatejše nahajališče železove rude so izkoriščali vse do začetka prejšnjega stoletja, življenje tukajšnjih ljudi pa so zaznamovala vse do današnjih dni.



Ob Belem potoku 

Sotočje Belega in črnega potoka, ki se od tod dalje imenuje Jesenica

Običajen obiskovalec Golice - običajno tudi jaz - ima nekje na Planini parkirano vozilo. Danes mi nekaj km asfalta mimo lično urejenih znamenj in smerokazov čez naselje ne uide, tudi prav, saj gre z dežnikom po cesti lažje kakor po bregu navzdol. Tisti, ki v ta čudovit kraj zaide prvič, si pa mora poleg Savskih jam ogledati tudi cerkev Svetega križa in se pokloniti Jožu Čopu, ki je našel svoje zadnje počivališče v njeni bližini.





Zadnji del mojega današnjega potovanja se prične v zaselku Prihodi, ko zapustim glavno cesto, ki povezuje kraj z Jesenicami in se po Stari rudni poti spustim do Jesenic. Po tej poti so dolga stoletja tovorili rudo v dolino, in sicer na svojstven način, o čemer še danes pričajo sledi zaviranja na najbolj strmem delu poti. V spomin vsem ljudem, ki jih je v preteklosti povezovalo delo z rudo, sta na začetku in koncu najstrmejšega dela poti postavljeni dve kapelici posvečeni sv. Barbari kot zavetnici rudarjev.


Spodnja kapelica na Stari rudni poti


En lep in poseben dan se je končeval. Dokazano, da niti mraz, veter, megla ali dež ne morejo pokvariti našega razpoloženja, če se le mi tako odločimo, kaj šele nekaj povzpetniških posameznikov tam daleč v Beli Ljubljani.

Posnetek prehojene poti


3 komentarji:

  1. Hvala, polepšali ste mi konec dneva, obudili spomine na te kraje, samo nekatere slike se ne prikažejo, lep pozdrav iz Savinjske doline, Cic

    OdgovoriIzbriši
  2. Heda, kot običajno, si tudi to turo izvedla tako kot znaš; lepi in zanimivi posnetki, posrečen komentar. Mislim, da bo tega vesela tudi prijateljica Slavi. Ko bo sneg vzel slovo, pa bodo tudi moje ostarele noge gazile vsaj del te poti. Hvala za to doživetje, BFF!

    OdgovoriIzbriši
  3. No ja, mislil sem predvsem na Španov vrh ...

    OdgovoriIzbriši