Celovška špica (2103) m v grebenu Orlic

Orlice, po koroško so to Vorlce, ali Na Vorlcah in pomenijo orlovsko domovanje, se imenuje Stolov severovzhodni greben, ki ga na zahodu omejuje Stolova škrbina, na vzhodu pa sedlo Belščica. Za one, ki obvladajo uporabo plezalne opreme in so vešči plezanja, spada prečenje grebena med najlepše v Karavankah, za nas šodrovce pa so dostopni le nekateri posamični vrhovi. Druga najvišja v grebenu, takoj za 2ll6 m visokim Krkotnikom, je 2l03 m visoka Celovška špica, ki je bila moj včerajšnji najvišji cilj. Na vrh sem se povzpela iz skoraj dvesto metrov nižje Celovške škrbine potem, ko sem si "situacijo" ogledala s Srednje peči.

Pogled na severni greben Orlic s poti na Ovčji vrh, od koder je Celovška špica videti celo višja od Stola. Seveda temu ni tako, je pa med plezalci čislana njena severna stena, ki strmo pada kar 400 m globoko.

Na južni strani grebena se strma melišča izpod prepadnih sten iztekajo v visokogorsko krnico Mel oziroma dolino Kožne. "Mravljice" na potki skozi krnico Mel so pohodniki na Stol, ki je bil tega dne kar precej oblegan. Moja dva posebneža pa sta deležna le redkega obiska.

Letošnji vpisi na Srednji peči (1920 m)

Ob prihodu na Celovško škrbino pozornost pritegne slikovita skalna igla in prvi pogled proti severu - Kozjaku in Celovški koči v njegovem naročju.

Nekoliko negotovosti pred neznanim, precejšnja mera spoštovanja do zahtevnosti pristopa, predvsem pa neizmerna želja, da pridem do vrha, me držijo v nenehni napetosti, ki se venomer sprosti šele, ko pridem na vrh. Ali mi bo sploh uspelo? Križ na vrhu se vidi še daleč, kako bo s ključnim mestom na pristopu na severno stran gore tik pod vrhom in še nešteto vprašanj mi roji po glavi ...  Odložim palice, popijem nekoliko vode, in brez odvečnega obotavljanja nadaljujem do vrha ...

Pogled na vrh iz Celovške škrbine

... in že nekoliko bližje

Pri vzponu so v pomoč možici in tudi sledi predhodnikov. Po prestopu skozi visoko zajedo se znajdem na severni strani gore. Svet je v hipu drugačen. Do nagrmadenih skalnih blokov tik pod obema križema pelje edini pristop, ki je na moje hkratno začudenje in veselje dovolj širok - pričakovala sem namreč ožjega.

Prehod z južne na severno stran gore 

Kratko prečenje nad severno steno je k sreči dovolj široko

Samo še splezati je potrebno čez te bloke

... najprej do zahodnega višjega križa  

... in nato še do vzhodnega z vpisno knjigo

Napetost popušča in odstopa prostor množici najlepših občutkov. Prepustim se jim. Nekaj časa udobno zleknjena samo strmim; zdaj v modrino neba, zdaj v belino nagrmadenih skal okrog in okrog, zdaj v širno dalj onkraj Koroške, zdaj v razbrzdane severne stene najbližjih sosedov. Zmoti me mejni kamen prav na vrhu in glasovi z vrha Stola, že naslednji hip pa kavka, ki je prišla po svoj obrok. Z glasnim vreščanjem privabi še druge ptice in blaženega miru je bilo konec, dokler nismo pojedle vsega kar sem prinesla s seboj.

Navdušujoči so bili tudi današnji razgledi; čez razbito pečevje Krkotnika na Stol in dalje po grebenu na Vajnež in naprej čez Struško in Golico vse do Kepe.

..., čez Kozjak in Svačico na Koroško

Razgledno tudi proti jugovzhodu; zahodna podoba Vrtače z grebenom Košute v ozadju, za njim KSA. Severna podoba ogromnega masiva Begunjščice s Srednjim vrhom in Srednjo pečjo v ospredju.

Vsega lepega je enkrat konec, tudi mojega uživanja na Orlovem grebenu, ko sedim v Avstriji, moje nove čevlje pa kavka zvedavo ogleduje v Sloveniji. Dobro so se odrezali, čevlji namreč, že ker na prvi turi so prehodili več kot 1200 m navzgor, sedaj pa jih čaka še 1100 m sestopa. Tudi do mojih nog so bili prizanesljivi; nič žuljev, nič otiščancev...

Spet en nepozaben gorniški dan na vrhovih brez poti - takšne imam najraje.

Pravkar me je prijateljica Darinka okarala, da objava brez rožic pa že ni prava objava, zato prilagam še nekaj rožic