Steze In Sledi: Hišna vrhova Celovške koče

Za Svačico (1953 m) in Kozjak (2016 m) kot izhodišče pristopa v literaturi najpogosteje najdemo navedeno Celovško kočo. Po grebenu Svačice poteka državna meja, Kozjak v celoti pripada sosedom Avstrijcem, vrh prve je ošiljen in nič kaj prostran, na vršnih travah drugega pa bi se lahko nahranili tropi ovac. Oba skupaj z grebenom Orlic in Stolovim grebenom zaokrožata podobo Mačenske planine s Celovško kočo. Se sliši daleč in čez državno mejo, zato se mi je zdel vzpon iz doline Završnice še posebej mikaven ...

Svačica izpred Celovške koče

Svačica nad sedlom Belščica

Kozjak z vrha Svačice

Proti vrhu Kozjaka

... in na vrhu

Začelo se je nekako takole: razen omenjenih dveh vrhov, Stola in Vrtače pa še Srednjega vrha, mi v tem delu Karavank ni bilo nič poznano. Predvsem me je zanimal greben Orlic in greben, ki ga Stol pošilja na jugovzhod. O slednjem vem le toliko, da je v njem vrh, ki sliši na ime Srednica ali Srednja peč in da je dostopen iz doline V Kožnah. Bistveno več napisanega sem našla o grebenu Orlic, in sicer, da je alpinistom prehoden, da pa se da na posamezne vrhove - kar pet jih je - tudi običajnim gornikom. Vedela sem tudi, da obstaja nemarkirana pot med Stolom in Srednjim vrhom, ki bistveno skrajša pristop v V Kožne, pred leti sem se po njej že spustila v dolino s planine Za Šijo. Pred dnevi sem jo našla, ne isto, temveč boljšo in razlogov za ogledno turo je bilo več kot dovolj.

Včeraj so se mi pridružile prijateljice in pri Tinčkovi koči smo svojo romarsko čezmejno turo začele, nadaljevale čez dolino V Kožnah na sedlo Belščica, od tod vzpon na Svačico, ki mu je sledil skoraj 300 metrski spust do Celovške koče in nato vzpon na 2016 m visoki Kozjak. Romarsko pot sem jo imenovala, ker sem v petek, ko sem iskala nemarkiran potek poti, srečala avstrijskega romarja, ki je romal na Brezje. Ob velikem začudenju ga sploh nisem vprašala po poteku njegove poti do Brezij, kar mi je bilo kasneje seveda žal in le predvidevala sem, da bo verjetno nadaljeval mimo Roblekovega doma in Sv. petra v Begunje. Moje ugibanje se je izkazalo za pravilno, saj smo ga včeraj zopet srečale ob vzponu na Kozjak. Tudi sicer je bilo ljudi včeraj na naših potkah veliko, predvsem Avstrijcev, no nekaj pa tudi Slovencev. Med njimi Tanja na vrhu Svačice, ki je na vrh prišla tako, da je prečila strma in naporna melišča pod Vrtačo in sem tako iz prve roke izvedela, da je tista pot prehodna, čeprav nekoliko podrta. Seveda lep pozdrav Tanji, če tole bere.

Tudi vračale smo se po romarski poti; zadovoljne, da nam je tura uspela kakor smo jo načrtovale, jaz pa seveda tudi z idejami kako na oba Jelenčka, Celovško špico, Krkotnik, Srednjo peč, po zahodnem grebenu na Vrtačo itd.