Na poti po dolini Soče in ob njenih pritokih

Čudesa narave v dolini Soče so me že zdavnaj zasvojila, in sicer do te mere, da se tja vračam nenehno, že veliko let, včasih tudi po večkrat na leto. Na začetku je bila le smaragdna lepotica in kraljestvo gora z najvišjimi vrhovi nad njo. Pomenila je začetek in konec poti, ki so vse vodile visoko, najvišje. Po mojem takratnem mnenju, so njene lepote pripadale le njenemu toku skozi dolino Trente, o njeni 137 km dolgi poti se poučim šele mnogo let kasneje.

Nedvomno je med prvimi obiski doline največje pozornosti deležen prav izvir Soče. Vode, ki se zbirajo s prostranih pobočij Jalovca pa vse tja do Mojstrovk, silovito izbruhnejo iz podzemlja in  že takoj na začetku v svojem deročem toku naletijo na velikanske balvane, prebijajo se skozi globoke tesni in pri tem ustvarjajo brzice, padajo v slapovih in se vse peneče in hrumeče umirjajo v tolmunih. Od nekdaj je tam na koncu doline Kugyjev spomenik, nekoliko nižje edini alpski botanični vrt v Sloveniji, atrakcija takrat pa je bila že sama vožnja čez najvišji slovenski cestni prelaz Vršič in številne serpentine na tej cesti ...

Od takrat je res že zelo dolgo, že zelo dolgo mi ni treba več hiteti in že dolgo poleg gorskega vrha vidim tudi v širino in globino.

Letošnjemu prvemu obisku Posočja sva s prijateljico Darinko poklonili pet vremensko najlepših dni v juliju, kasneje se nama je pridružil še moj brat Peter, ki je tudi že vrsto let častilec naravnih lepot Posočja.

Ob lepem vremenu se je vsekakor potrebno ustaviti na razgledišču onstran prelaza Vršič. Razgled na Zadnjo Trento in vrhove, ki jo obdajajo je izjemen. Jalovec in Bavški Grintavec sta nedvomno prvaka.

Hudourniški potok Mlinarica se čisto neopazno izliva v Sočo, kot bi želel prikriti svoje kratko in burno življenje, ki ga začne visoko gori med Prisojnikom in Razorjem. Tik pred izlivom še zadnjič zahrumi, se speni pod slapom, ki pada iz soteske, ki ima v najožjem delu le meter premera. Žal so korita obiskovalcem nedostopna, sam pogled na konec poti pred umiritvijo in snidenjem s Sočo pa je navdušujoč.

Združitev s Sočo je popolnoma umirjena, pozoren opazovalec pa na sotočju ujame pogled na Jalovec.

Skromen in manj poznan je potok Vrsnica (tudi Vrsnik), ki zbira svoje vode pod Vovenkom in planinama Za Črnim vrhom in V Plazeh. Preden se nekoliko pod Malimi koriti Soče v slapu izlije v Sočo, si pot prav kakor večina potokov, utre skozi globoka in slikovita korita, kamor skoraj ne posije sonce.

Koritnica, ki jo napajajo vode izpod Mangarta, Jalovca, Rombona in Jerebice, kjer se je v dneh našega obiska še vedno talil sneg, pri trdnjavi Kluže ustvari 200 m dolga in kar 70 m globoka korita, ki so lepo vidna kar z glavne ceste. Le nekaj km višje nad sotočjem s potokom Nemčlje, je Peter zbral pogum in se podal v ledeni objem kristalno čiste in ledeno mrzle lepotice.

Dobesedno osupli pa smo bili ob pogledu na razbesnele vode potoka Nemčlje. Vsi trije smo si bili edini, da kaj takega še nismo doživeli; grmenje in bobnenje deroče vode je odmevalo od soteske kot bi grmelo v najhujši nevihti, tla pod nogami so se tresla, kot bi bil potres, tresla so se mogočna drevesa, njihove korenine, ki jih je spodjedla voda, so nemočne bingljale nad prepadi, kakor da se bo besneča voda vsak hip iz globokih nedrij gore odtrgala in s seboj v globino pokopala vse, kar je narava v tisočletjih ustvarila ...

Prizori, ki so se meni za vedno vtisnili v spomin, so nas spremljali na povratku in nekoliko so jih omilili šele poznopopoldanski pogledi na Loško steno ter Mangart in  Jalovec nad Loško Koritnico, ki je vsa dišala po na pol posušenem  senu.