Današnja pot na Škrnatarico me je bolj kot na moje dosedanje obiske gora v Martuljkovi skupini, spominjala na pristop na kakšno goro v osrčju Trente. Izjemno strme travnate vesine so se poganjale s terase na teraso, vmes pa so se vrstile gruščnate grape, ki jim ni bilo videti ne začetka ne konca in v katerih so se skoraj brez izjeme sledi predhodnikov ali vsaj gamsje stečine izgubile. Bolj ali manj široke gredine so često vodile precej izpostavljeno nad ničemer in stopnjevale napetost, ker se prav nič ni vedelo kaj te čaka za robom. Skoki in pragovi, na katere se je bilo treba povzpeti ali jih obiti, so dajali lažen vtis neprehodnosti, razen poslednjega s škrbine tik pod vrhom, ki ga večina gornikov spleza zavarovanih z vrvjo. Sva pa danes naletela - tudi tokrat sem bila v Martuljku z bratom Janezom - na kar nekaj živih bitij; poleg gadov in gamsov ter lepega orla, tudi na ljudi.
Skratka: strmo in travnato, gruščnato in rušnato, vmes pa rožnato dehteče.
Lepo v sklade naloženo in ograjeno a gamsu nič mar, da ne bi mogel do svoje družine ali orel do svojega stolpa.
Ponekod sneženo in občasno megleno, skalnato in pod grebenom spet vse cvetoče.
Zelo živahno tik pred vrhom, navdušujoče, osrečujoče in razgledno na vrhu. Da bi le še mnogokrat bilo tako.
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši