ponedeljek, 04. avgust 2014

Osamljen Mali vrh (2017m)

V grebenu Belščice je prvi, ki se požene nad dva tisoč metrov visoko in je sploh prvi dvatisočak v grebenu Karavank vzhodno od masiva Kepe. Nekaj slave mu jemlje vzhodni sosed Vajnež, ki je najvišji v skupini, le dobrih sto metrov pod vrhom  njegova južna pobočja preči Slovenska planinska pot, z vrha pa je možno po (ob) grebenu nadaljevati pot proti Vajnežu. Odlikuje ga tudi imeniten razgled, na njegovo vršno pobočje pa je možno priti z več strani; po markiranih poteh, ali kar je seveda še imenitnejše, po starih pastirskih stezicah. Eno izmed slednjih sem danes izbrala tudi jaz, in sicer od doma Trilobit čez planino Stamare in planino Srednico ter čez Kamnitnik na vrh.

Strmo pot do uravnave pred planino Srednico ali Hrašensko planino je najbolje kar "zeksati", in potem napraviti dolg oddih ob čudovitih razgledih. Na planini Stamare sem le pomahala sončku v pozdrav in takoj zopet zavila v gozd.






Nad pastirsko kočo sem nadaljevala na greben po razglede, kot bi slutila, da se mi bodo kasneje skvarili in oprezala sem za morebitnim prehodom, ki je morda nekoč povezoval planini Srednico in Sečo onstran krnice Rida. Razgledi so še obširnejši, o prehodu pa ne duha ne sluha.




  





Rušje je videti neprehodno, tudi na Kamnitnik s te strani ni mogoče, zato se odpravim nazaj mimo pastirske koče in po shojeni poti v smeri ovčarske koče na Belščici. Že takoj, ko planjave rušja to dovolijo, s poti zavijem proti vrhu Kamnitnika. Oblaki nad Gornjesavsko dolino so se začeli gostiti, moj cilj je bil še v soncu,



pogled s Kamnitnika na greben nad Rido, Struško in Golico vse do Kepe.




Nič se ne obotavljam, dva dni so vremenarji napovedovali popoldanske nevihte pa jih ni bilo. Da se danes niso mogoče zmotili? Že čisto blizu vrha in na vrhu Malega vrha.





Na sever vse strahotno prepada; levo Ovčji vrh, zadaj se dviga Vrtača.


 Med Vajnežem in Stolom ter Stolom in Vrtačo.



Levo nad sedlom Belščica v senci Svačica, zadaj za Vrtačo Zelenjak.


 Oblak zakriva Blejsko jezero in grozi, da bo zakril celotno dolino, le proti zahodu je še nekaj svetlobe.





Vračam se čez cvetočo krnico Rido in planino Sečo ter Medji dol na izhodišče, oblaki pa za menoj.









Niso bili mokri. Še enkrat se ozrem na pečevje, ki ga Srednica pošilja v Medji dol in  zaključim krožno turo na jutranjem izhodišču. Lepa  tura ob spoznavanju novih stezic, novih planin in samotnih vrhov. Na celi turi nisem srečala človeka, prestrašila sem eno srnico, svizci v Ridi pa se niso niti oglašali, kaj šele, da bi se pokazali.

2 komentarja:

  1. Skozi Medji dol sva šla zadnjič z možem na Stol. Kako čudovita in prijetna pot. Neverjetni razgledi. Pa sem vedno mislila, da do Stola je pa samo mučenje, užitkov pa bolj malo. Zato sem bila tudi prepričana, da se nanj ne bom povzpela, čeprav ga že vse življenje gledam :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Tole je potepanje za dušo. Hvala Heda, da vse to deliš z nami.Čepravc že veliko let živim pod Karavankami, moram priznati, da jih prav pogosto nisem obiskala. Danes mi je žal za to. Stol, Belska planina so zakon! Nato pa kratki izleti do Valvazorja, Smolnika, Ajdne in to naj bi bilo vse. Imaš vrsto lepih posnetkov s poti, posebno me navdušujejo tvoje panoramske slike. Prava mojstrica si v tem.

    OdgovoriIzbriši