V prijetni družbi na vrh prve dame Karavank

Kot sem nedavno zapisala, zelo rada peljem prijatelje po kakšni manj poznani potki. Tokrat je bil to vrh druge najvišje gore v Karavankah - Vrtače, in sicer čez Smokuško planino in krnico Suho rušje ter čez Malo glavo na vrh. Turo smo začele zgodaj, ker so bile po enajsti uri že napovedane padavine, prav nič pa niso bile napovedane tiste v minuli noči, ki so predvsem izdatno namočile ruševje v krnici in na poti do nje. Svojo mokroto je prav nesramno zlivalo na nas štiri, prizaneslo ni niti našim nahrbtnikom, slednje smo seveda lahko zaščitile, svojih hlačnic pa nikakor ne. Dobre volje nam ni pokvarilo, prav kakor tudi ne megla, ki je vztrajala in vztrajala ...

Zgodaj zjutraj na Smokuški planini 

Končno je mokra in zelena nadloga za nami, ki
pa nam ne pokvari razpoloženja

Krnica Suho ruševje

Vzpon na greben smo opravile še med klepetanjem, nadaljevanja ture pa smo se lotile odgovorno saj je bila zaradi megle orientacija nekoliko otežena, skale na grebenu mokre, tudi vzpon po grapah, oziroma njihovo prečenje, v mokrem postane zahtevnejše, le razgledom smo se morale tokrat odpovedati, kar pa niti ni bilo tako zelo tragično, saj smo bile vse že po nekajkrat na vrhu in danes je bila predvsem pomembna pot. Veselje, ko smo že precej blizu vrha v megli zagledale znani cepin ovit z žico, pa je bilo seveda veliko.

Med spustom po običajni markirani poti je veter megle občasno celo nekoliko razpihal, posvetil je  kakšen sončni žarek, pokazal se je košček modrega neba. Enoglasno smo ugotavljale, da lepše prav nihče ne bi mogel nasaditi rožic, kot jih je razporedila narava po strmem zahodnem pobočju naše današnje gore. Opojno dišeče, od vodnih kapljic lesketajoče, mnogoterih barv, so se vse zale ponujale našim pogledom.

Imenitno razpoložene se nazaj grede odločimo še za obisk Srednjega vrha, ker je dež glede na napoved zamujal in ker se je ravno takrat megla začela dvigati. Na vrhu Srednjega vrha res dočakamo pogled na prehojeno pot, vključno s cepinom na vrhu Vrtače, še vedno meglen pogled na Stol, na Begunjščico ter njen Smokuški plaz po katerem sta se ravno spuščala dva gornika. V Kočo pri izviru Završnice smo prispele le nekaj pičlih minut preden nam je nebo namenilo kar konkretno odmerjeno količino mokrote. Kako lepo je vedriti v topli planinski koči ob zasluženi pijači po končani turi, pa je seveda že čisto druga zgodba.

Druženje smo nadaljevale še v nedeljo, ko smo se po dooolgi jutranji kavici odpravile na Španov vrh, kjer smo v objemu gozda našle še nekaj osrečujočega, nato pa naše dvodnevno druženje vesele zaključile.