Takoj po rojstvu se prekucnejo v brezno

... je za slapiče Skočnike zapisal g. Tine Mihelič, da se pa v sušnih delih leta  ne rojevajo sem ugotovila lansko leto avgusta, ko jih sploh ni bilo. Danes sem si to rojstvo levega dela Belega potoka ponovno ogledala od blizu in res so posebni; iz plitkih tolmunčkov na začetku, se prelivajo iz kotanje v kotanjo, količina vode s tokom narašča in ob pogledu kako rastejo, ko poskakujejo iz tolmuna v tolmun, bolj primernega imena ne bi mogli imeti. V globino med skale in balvane se nato elegantno prelijejo v slapu, za katerega se upravičeno sprašuješ od kod kar naenkrat tolikšna količina voda. Do desnega dela izvira se nisem napotila, bilo je mokro in nekaj je ostalo za naslednjič.

Šumenje vode sem pustila za seboj in sledila potki, ki se skozi podrto drevje prebija proti vrhu Rutarskega Vršiča. Hojo po mehkih iglicah v miru in tišini je za hip prekinila veverička in prestrašil čisto navaden slepec. Nekaj o Rutarskem Vršiču sem napisala lani,
http://stezeinsledi.blogspot.com/2013/08/rutarski-vrsic.html v nadaljevanju pa še nekaj pogledov z vrha in iz krnice Za Akom. Ena lepa krožna tura, ki se zaključi s polurno hojo po kolesarski stezi nazaj do izhodišča, kar  je tudi edina pomanjkljivost, seveda se ji pa da izogniti, če sta na voljo dva avtomobila.