torek, 08. julij 2014

Visoki Kurji vrh

Visoki Kurji vrh je najvišji vrh v stranskem karavanškem grebenu, ki se od glavnega odcepi na Kresišču, poteka v smeri sever jug in tam strmo pada v dolino Save. Domačini ga imenujejo Bavhe, na vzhod se spušča v dolino Belce, na zahod pa  v dolino potoka Hladnika. Med strmim gozdnatim svetom, ki je presekan z grapami, se razprostirajo tudi pašne planine in  iz obeh dolin vodi na greben kar nekaj poti in celo gozdna cesta na sedlo med Mojstrovico in Tišlerico. Potke so bolj ali manj zahtevne, med njimi ni nobena označena, pogosto se kar izgubijo, številne so žal tudi že zarasle.

Pogled na greben Bavh s poti na Kepo. Od Kresišča
 do Visokega vrha, visoko nad dolino Belce
Podoba grebena, kot jo kaže proti Srednjemu Vrhu
Barvita jesen na grebenu

Pot iz Belce mimo Vretovega vrha je bila že nekaj časa v mislih, odlagala sem jo, ker sem čakala na odlične razmere; v suhem, brez nevarnosti padavin, še posebno megle, nič se mi ne sme muditi, da se lahko zgubljam in spet najdem,  lepi razgledi so pa itak želja vsake ture.  Danes je bil takšen dan, z menoj sta bila le opis poti in odločenost, da jo najdem, slednja je že po uri hoda začela usihati, ker nisem našla ključne točke iz opisa - vodnega napajališča. Nazaj grede sem ugotovila, da zato ne,  ker sem bila preveč osredotočena na sledenje poti in sem napajališče, ki je bilo nekaj metrov od "moje" poti, enostavno prezrla. Nadaljevala sem po občutku po strmi stezici, ki se je skrila in spet prikazala, med podrtim drevjem, in s čudovitimi razgledi na Martuljkovo skupino onstran Save, kadar se je gozd razprl. Pripeljala me je na greben Vretovega vrha. Seveda sem ugotovila kje sem šele, ko sem se med košato zeleno nadlogo prebila do z rušjem poraslega  vrha in sem po razgledih, ki so se mi tam ponudili in po višinomeru določila, da gre za Vretov vrh. Po spustu nekaj deset metrov z vrha na severno stran sem nato v zelo strmem pobočju ulovila posamezne delčke poti iz opisa, ti so se kmalu sestavili v lepo sledljivo potko, ki me je pripeljala na vrh. Vmes sem stopila še na razgledni Vršič, tam k sreči naredila nekaj posnetkov, kajti da ni bilo vse popolno, sem razglede z vrha pokvarila z napačno nastavitvijo na fotoaparatu.

Pogled na Visoki vrh z Vršiča z Julijci v ozadju 
Greben Bavh, zadaj desno Kepa  
Tirglav se je sramežljivo skrival
Martuljkova skupina, spredaj Rutarski vršič 
Kepa  
Dolina Save proti Mojstrani
Potok Belca se izliva v Savo
Podrto drevje je zgledno pospravljeno s poti
Jalovec in Mangart, pred njim greben Rateških Ponc 
Kranjska Gora in vrhovi nad njo
Na vrhu Visokega vrha je zelooooo lepo dišalo

Vsakega najdenega neoznačenega pristopa na katerikoli  vrh sem vedno neizmerno vesela, tembolj, če se kaj zapleta in potem srečno razplete. Da bi še velikokrat bilo tako in tisti pregovor o neumnem kmetu in debelem krompirju mi je rojil po glavi, ko sem se vsa navdušena vračala domov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar