Oblaki so se prerivali, megle cefrale, mokre trave so se brisale v moje pohodne hlače in za vsako, ko je veter zastokal, so krošnje dreves nekaj mokrote spustile name. Potka med cvetočimi travniki in skozi pasove gozda je bila blatna in spolzka, od vsepovsod je bilo slišati žuborenje vode, nebo se ni in ni hotelo izjasniti kolikokrat in kako zelo bo še zajokalo, še ptički so se vsi zmedeni le poredko oglašali. Hodila sem hitro, ker če me bo že zmočilo, naj se to zgodi nazaj grede. Ob prihodu na greben natančno lociram kraj počitka in v nekaj minutah nadaljnje hoje sem že pri pravem grmu in očala so me zelo vesela ...
 |
| Na grebenu. Le kateri je pravi? |
Razgledov na vrhu ni bilo, neposredne nevarnosti padavin pa tudi ne, le veter in mraz sta me prisilila, da sem si nadela nekaj dodatnih oblačil - tudi kapo in rokavice. Začela sem pohajkovati po vršnem pobočju med številnimi grmi rušja in travnatimi oazami med njimi. Očarljivo lepo. Najrazličnejše združbe rožic neštetih barvnih odtenkov so me vlekle skozi labirint najprej proti vrhu, nato pa navzdol do prečne poti, ki pripelje s sedla Rožca. Neverjetno mojstrstvo Narave.
 |
Pogled na te cvetoče poljane ti napolni dušo, oči pa kar težko odlepiš od njih! temu bi rekla; cvetoča pravljica!
OdgovoriIzbriši