četrtek, 24. julij 2014

Na pragu Aljaževega Kraljestva




Vse tri severne triglavske doline se iztekajo v okolici Mojstrane. Ne le doline, tudi štirje grebeni, ki jih objemajo, se začenjajo oziroma končujejo prav na tem čudovitem koščku sveta. Omenjenim grebenom prištejem še greben Mežakle - ravno nad Mojstrano se požene najvišje - torej jih je pet in z mojega današnjega razgledišča so si za kuliso izbrali prav najdaljši slovenski gorski greben sploh - Karavanke. V naročju slednjega v slikoviti vasici Dovje je skoraj štiri desetletja živel triglavski župnik Jakob Aljaž. Bil je ponosen Slovenec, domoljub, skladatelj, narodni buditelj in velik ljubitelj gora, predvsem Triglavovega kraljestva, na čigar pragu je živel. Je daleč najbolj zaslužen, da je kraljestvo ohranil slovensko, naslednje leto bo minilo že 120 let odkar je postavil stolp na vrhu Triglava ...

V dolino Kot in navzgor na razgleden Macesnovec sem se danes podala in na umito temno modro nebo sem upala. Zaman. Veter, oblaki in sonce so se nenehno prepirali in prva dva sta bila v bitki nesporna zmagovalca. Zadnje pol ure sestopa se jima je pridružila še ploha.

Že spodaj v Lengarjevem rovtu se Rjavina s svojo mogočno severno steno, Luknja peč in Dimniki na ogled postavijo, greben se nato preko zelenega Macesnovca ves neprehoden spušča in konča na Biščkovi glavi. Na nasprotni strani, takoj ko pridem iz gozda, uzrem drzne ostrice Vrbanovih špic. Težko prehoden greben čez Mlinarice se na Požarju unese in ves rušnat nadaljuje do Črne gore, ter konča v gozdu nad cesto, ki pripelje v Kot. Potka, ki jo pri studencu zapustim in se usmerim proti svojemu cilju, je nemara edina, ki se proti Peklu vzpenja.

Od Vrbanovih špic do 
...Črne gore
Pogled na greben iz Lengarjevega rovta in 
prečenje proti Macesnovcu pod grebenom
Potka, ki ne vodi v pekel, ampak se proti Peklu vzpenja
Med premišljevanjem o mojih številnih obiskih doline Kot in imenitnežev, ki se dvigajo nad njo ter precejšnji pazljivosti zaradi mokre poti, mi je čas hitro minil, še posebno, ker se je tudi vreme, ampak res, iz minute v minuto spreminjalo. Kar naenkrat sem prišla na greben, pokukala v dolino Krmo in obzidje nad njo in že je bil vrh pred menoj. Tudi ta greben se konča nad Mojstrano. Najvišje se dviga Debela peč, ki je najvzhodnejši dvatisočak Julijskih Alp. Zanimivost: tudi najzahodnejši dvatisočak Julijskih Alp sliši na ime Peč, in sicer Strma peč.


Prihod na greben pogled proti vrhu

Pogled na vseh pet grebenov, ki se stekajo v  dolini je bil navdušujoč, manj navdušujoči so bili pogledi na najvišje nadstropje onkraj doline Vrata; oblaki so namreč zakrivali dobršen del slovenske srebrnine.



Šele ob povratku sem za hip ujela bogastvo od Škrlatice čez Rokave in Oltar na Dovški križ in Škrnatarico


ter čez Gulce na Kukovo špico in Vrtaški vrh. Tudi ta greben se čez Vrtaško planino spusti v Mojstrano.




Za dimniki in Rjavino bi se v lepem vremenu videl Triglav, tako pa le še enkrat Vrbanove špice in Cmir.


Po takšnih lepotcih je verjetno vrh dobil ime

Ni komentarjev:

Objavite komentar