Samotna gora nad Zadnjico

pošilja svoje najbolj strme stene prav v to čudovito dolino, na jug proti Trebiškemu dolu pa se spušča v poraščenih pobočjih. Razgledi z vrha so izjemni, čeprav v višino ne doseže niti 2100 m. O njih je pisal že veliki oboževalec Julijskih Alp Kugy, zagotovo pa so bili na masivnem vrhu mnogo pred njim domačini, lovci in pastirji iz Trente.

Jaz sem bila na vrhu tokrat drugič, fotografsko pogledi niso bili najboljši, je pa pot vredna vsakega koraka, kakor je nekdo na vrhu zapisal v knjigo spominov. Z napisanim se globoko strinjam; tukaj vse prepada navpično in globoko, vrhovi velikanov so kot na dlani, med njimi se lovijo oblaki, snežne zaplate se belijo ne le na poličkah in visoko v grapah, letos stegujejo svoje jezike vse do višine 1500 m med temno zeleno ruševje.

Verjetno večini obiskovalcev pogled nase najprej pritegne Očak in njegov najvišji sosed Kanjavec s svojo severno steno, z njega pa preko Prehodavcev pogled spleza na stolpe in vrhove v grebenu Velikega Špičja.

Na drugi strani Soče pogled pritegne podoba  Bavškega Grintovca, ki s sosedi Zapotoškim vrhom,  Srebrnjakom in Trentskim Pelcem deli Zadnjo Trento od Spodnje in kolikor oblaki dopuščajo je na ogled celotno bogastvo proti zahodu,  ki ga zaključuje prvi med enakimi - Jalovec.

Na Jalovcu se pogled za nekaj časa umiri, nato pa preko grebena Mojstrovk potuje naprej proti Vršiču in prisojni gori nad njim - Prisojniku. Seveda mu pozornost takoj odvzame mičen in postaven Razor, ki preko Planje, Kanceljnov in Goličice svoj jugozahodni greben pošilja dobesedno v dno Trente.

Razor svojo vzhodno podobo pošilja na  Kriške pode, v daljavi se pokaže še vrh Škrlatice in Dolkova špica pred njo, čisto spredaj pa prepadni Pihavec, ki pa je s sedlom Luknja že povezan s Triglavom. Krog pogledov je sklenjen in ponavljaš ga lahko znova in znova.

Celoten opisani krog  je Google takole zajel v panoramo. Posrečeno, le nazorno ni dovolj. Od grebena Velikega Špičja do Kanjavca in Prehodavcev pod njim.

Med počitkom na vrhu si včasih sezujem čevlje, tako je bilo tudi tokrat, paziti sem morala le, da nisem pomendrala kakšne planike, ki jih je bilo prav čisto na vrhu največ. Se mi tudi ne zgodi pogosto, da na eni turi najdem planiko, avrikelj in svišč. Kaj vse raste med rušjem, mi je bilo zanimivo, Trebiški dol je pa itak cel cvetoč.

Še nekaj jutranjih pogledov, ki so bili za razliko od onih gornjih sončni.   

Vračala sem se po isti poti, se ustavila pri potoku Baladovec in nehote pomislila, da mogoče čez sedem let ne bom mogla več sem gor... Sedem let je namreč že minulo od mojega prvega obiska tega čudovitega razgledišča nad Trento.