Slikovita dolina Belce zaradi svoje divje podobe, ki so jo oblikovala stoletna delovanja naravnih sil, daje vtis nedotaknjenosti, čeprav skoznjo vodi gozdna cesta, ki na svoji poti iz vasi Podkuže vse do sedla Jepca spleza skoraj devetsto metrov. Tako hudourniški potok kakor tudi cesta sta često stisnjena med strme bregove prerezane z mokrimi grapami. Potok se včasih skrije globoko pod cesto in le njegovo bučanje odmeva po soteski, ali se leno pretaka čez široke nanose proda, hip za tem pa se že prekucne in v slapu pade med velike balvane. Cesta se v najožjem delu prebije skozi tunel, ki je vsekan v skale, izruvano drevje pod in nad njo pa priča o naravnih silah, ki tod gospodarijo domala polovico leta. Z občudovanjem in strahospoštovanjem vedno znova potujem po tej dolini, in se čudim, da je tako redko obiskana, čeprav ji ravno samotnost dodaja dih čarobnosti...
Danes sem to divjo lepoto pokazala prijateljicam, in sicer na poti na planino Belco (imenovani tudi Brdca, oziroma Na planji), ki smo jo izbrale za izhodišče našega karavanškega popotovanja. S planine smo se najprej povzpele na sedlo Velika trata, obšle Leskovec in se na sedelcu med njim in Kresiščem usmerile v južna pobočja Kresišča. Se razume, da čisto potiho, kajti na čudoviti planini Grajšci pod nami smo želele uzreti kakšnega radovednega svizca. In smo ga, in sicer toliko blizu, da ga je ujel tudi fotoaparat. Videle smo jih še na zahodnem delu planine ob sestopu s Kresišča pa tudi na Stari planini.
 |
| Ob poti |
 |
Pogled na Grajšco pod Murnovcem, v ozadju Maloško
podne in Bele peči ( imenovane tudi Lepi vrh ) |
 |
Takole se obiskovalcem tega dela Karavank na ogled
postavi Martuljkova skupina |
 |
| ... in takole je nam uspelo videti prvega današnjega svizca |
 |
| Cvetoča Grajšca in Kresišče |
 |
Redko je na vrhu več Slovencev kot Korošcev.
|
Čez Staro planino smo nadaljevale proti Trupejevemu poldnevu. Za naslednji obisk smo prihranile Murnovec, Maloško poldne, greben proti Mojstrovici in še kaj, kajti naš današnji cilj je bil še zelo daleč, oblaki pa vedno nižji. Med svetlo zeleno mehkobo macesnov, rožnatimi zaplatami vseh barv, veselju ob videnih svizcih in sproščujočem klepetu smo se sprehodile do sedla na južni strani Trupejevega poldneva. Ob vzponu smo utihnile, na vrhu pozvonile in si na njegovi zahodni strani med rožami privoščile oddih in kavico. Trupejevo poldne je s svojimi 1931 m najvišji vrh grebena zahodno od Kepe, tukaj se greben tudi razširi, me pa smo od tod prvič uzrle Vošco, kamor smo bile danes namenjene.
 |
| Pogled nazaj |
 |
| Tudi na Stari planini svizci in rožice |
 |
| Pot na Trupejevo poldne pripelje z vzhoda |
 |
| Travnato pobočje na zahodni strani |
 |
| Pogled z vrha proti severozahodu |
 |
| Prihod na Blekovo planino |
 |
| Blekova planina izpod vznožja Zajčnika |
 |
| Na vrhu Zajčnika (tudi Zečnika) |
Na sedlu Vratca pred zadnjim strmim vzponom na Vošco so zdravilne rožice že tako dišale, da se nabiranju ni dalo več upreti. Tudi obsežne planjave Vošce so polne plahtice, materine dušice, različnih vršičkov in medenih rož, ki jim jaz ne vem imena, punce pa to obvladajo do potankosti. Pa ne le to; tudi izjemno dobre čajne mešanice znajo pripraviti ter bolj ali manj alkoholne pijače iz zdravilnih rastlin - ena je sestavljena iz več kot štiridesetih zelišč. Za pokušino smo danes imele odlično pijačo, ki je imelo okus in vonj po materini dušici.
 |
| Cvetoča Vošca, danes žal brez razgledov |
Vračale smo se čez Jureževo planino in nad Jureževim grabnom po katerem se pretaka potoček Smeč, ob pogledih na Kranjsko Goro, ker so bili Julijci v oblakih. Za konec pa so nas pozdravile še Jureževe kozice. Logističnih zapletov tokrat ni bilo, ker so bili ključi pravega avtomobila v žepu pravega nahrbtnika.
Ena izmed lepih tur, ki jih ponuja razgleden greben Karavank, kjer lahko pohajkuješ z vrha na vrh kolikor ti duša (kondicija) da. Nam pa je bila še posebno ljuba, ker v taki postavi že dolgo, dolgo nismo pohajkovale.
Ni komentarjev:
Objavite komentar