Kepa se mi je na današnjem popotovanju v vsej svoji lepoti pokazala na jasi tik pred sedlom Jepca, do kamor sicer iz doline Belce pripelje tudi gozdna cesta.
Razen mejnih kamnov in table, ki poduči, da gre za državno mejo, na vsej poti ni prav nič slovenskega, čeprav gre za grebensko pot, ki povezuje Kepo po grebenu z vrhovi, ki se nahajajo zahodno od nje. Na žalost tudi na vrhu ni slovenske vpisne knjige, prav kakor ne na Kresišču, Trupejevem poldnevu ali še kje v tem čudovitem svetu Zahodnih Karavank.
Naslednji lep pogled se mi je ponudil na stranski greben, ki se odcepi na Kresišču in poteka čez Mojstrovico proti Velikemu vrhu in čigar velik del sem prehodila včeraj.
Takole pa se je s poti videlo proti severu, žal se je z vrha videlo še slabše.
Od naslednjega srečanja sem pa nekoliko manj zijala okrog in sem se bistveno bolj posvetila pogledom na samo pot. Kolena so se mi začela tresti šele nekaj minut potem, ko sem naredila posnetke.
Že po prvem posnetku se je odločil, da mi ne namerava pozirati in se je elegantno umaknil s poti.
velika zverina, pred kratkim sem bila na Kresišču lepo...
OdgovoriIzbriši