petek, 22. avgust 2014

Ob mejnih kamnih v Rute

Če bi se tisti, ki uživamo v do življenjskem dopustu, pritoževali in jamrali nad letošnjim poletjem in vremenom, ki nikakor ni poletno ter vremenarji, ki izjemno težko napovedujejo nepredvidljive vremenske dogodke, bi bili skrajno sebični in krivični, pa četudi gre za vremenske odvisnike, kakršna sem sama. Krivični do vseh onih, ki jim vremenske ujme uničujejo poljščine, infrastrukturo, degradirajo okolico in kar je najhuje, če so ogrožena celo človeška življenja in njihova domovanja. Tudi do vseh tistih staršev, ki so le s težavo privarčevali toliko, da so svoje otroke za teden dni odpeljali na morje pa je pet dni od sedmih deževalo ali vseh onih, ki so odvisni od poletne turistične sezone, hladno in mokro vreme pa jim je turiste odgnalo. Še bi lahko naštevala; od bolnikov do delavcev na prostem, sezonskih delavcev, reševalcev itd.

Ob takšnem razmišljanju na mojih gorskih potepanjih, ki jih je pač potrebno prilagajati vremenu in nekoliko bolj paziti na mokri skali ali korenini, na razmočeni gozdni poti preko strmega pobočja ali na mokrih travah, so mi misli odtavale tudi v mladost. Bi rekla, da smo v zadnjih desetletjih postali zelo scrkljani. Ko smo z dežniki hiteli na socialistične avtobuse ali se vozili z vlaki Jugoslovanske železnice - marsikdo ni imel postajališča kar za vogalom - v službe, smo bili v dežju že do postaje često mokri, pa se ni nihče pretirano razburjal. Ali še bolj nazaj, ko smo v otroških letih pešačili v šolo več km daleč in ko tudi dežnik tistim, ki so ga sploh imeli, ni kaj prida pomagal, ni nihče pomislil, da bomo celo dopoldne v šoli sedeli mokri, nazaj grede se je seveda pogosto zgodba ponovila, so nas pa vsaj doma skrbne mame hitele preoblačiti ...

Današnja tura po glavnem  karavanškem grebenu od mejnega prehoda Korensko sedlo do Gozd Martuljka je bila zelo podobna človeškemu življenju; pot ni bila označena, samo približno sem vedela kako dolga je in kje bo potekala. Precejšen del po meji med mejnimi kamni, ki so me spomnili na plebiscitarno krivico izpred skoraj sto let, večji del v megli, ko so redki sončni žarki, ki jim je občasno le uspelo premagati sivo nadlogo, nakazovali kanček upanja, da grem, prav kakor v življenju, soncu naproti. Razgledov ni bilo, jih tudi sicer na tej poti ni obilno, so pa zato  zvoki, svetloba, kapljice na travah, trop srnjadi, splašeni divji kokoši, zven kravjih zvoncev, gobani, zaplate modrine na nebu, samotnost poti in občutek, da si s svojo prisotnostjo delček te čudovite narave, povzročili uživanje trenutka sedanjosti. Prijetna vznemirjenost in nekoliko napetosti sta pregnali skrb za prihodnost, zadovoljstvo, vedrina, hvaležnost in sproščenost ob koncu ture pa so zameglili porajajočo se utrujenost. Spet en čudovito lep dan, ki mi ga je podarilo življenje.
















































1 komentar:

  1. Tudi meni je bila ta tura po mejnem grebenu do Vošce za dušo. Sva bila pa pozimi in brez razgledov. Pa vendar čarobno in samotno - lepoo.

    OdgovoriIzbriši