Hruška planina

Enakomerno škripanje snega pod nogami, v ivje ujete veje dreves, pritlehna megla, ki me je vseskozi spremljala in minus dve stopinji na izhodišču, so mi z vsakim korakom potrjevali, da se vremenarji danes niso zmotili. Na dan, ko goduje Valentin, ki naj bi imel ključe od korenin, spokojno tišino le sem ter tja prekine posamično oglašanje ptičkov, ki pa danes ni zmoglo priklicati niti enega sončnega žarka. Pri zadnji kmetiji na poti, me med fotografiranjem zelo posebnega kažipota, pozdravi njihov pasji čuvaj, potem zopet mir in tihota ...

Se sprašujem kdo ga je poslikal, ta kamen; oče, ded, sin, vnuk. Kdo ve? Kdo od omenjenih štirih še pozna zgoraj omenjeni rek? Ali pa onega, ki izpričuje, kako je tudi nekoč pomlad v našo lepo deželo prihajala neenakomerno. Kot je v mili zimi ali v dolini Valentin zgodaj prinesel ključ od korenin, je v nekem drugem letu, ali v drugem kraju veljalo: v svet'mu Pav' (25. jan.) vsaka baba od mraza prav', v svet'mu Valentin' pa še fantin. Kako modro bi bilo, če bi zjutraj po radiu, ko so nenehno govorili o nekaj deset let starem običaju, ki ga je k nam zanesel veter kapitalizma, govorili in razlagali o običajih in šegah, ki so na naših tleh iz roda v rod, prehajali mnoga stoletja. No, vsaj o pustnih običajih po Sloveniji je bilo več povedanega, kot o beneških maskah ...

Ob prihodu na planino so ugasnili še tisti poslednji plamenčki upanja, da bi lahko nadaljevala gor na greben, kjer na samem vrhu Hruškega vrha stoji znamenje še enemu svetniku, sv. Izidorju, ki so se mu stoletja priporočali naši predniki - kmetje in ga v sušnih letih prosili za dež. (Slikce z vrha so seveda iz neke druge zgodbe, so mu pa graditelji dodelili izjemno lepo kuliso).

Tudi vračanje po poti pristopa ni bil prav nič barvito. Nazaj grede razmišljam, koliko so ljudje včasih garali, da so zgolj preživeli. Kaj pa danes? Vsiljuje se mi misel, da tudi danes mnogi garajo, a žal ne zaslužijo  niti za preživetje. Žalostno, da se to dogaja na najlepšem koščku sveta.