nedelja, 06. november 2016

Po poteh spominov

Takrat, še v lanskem letu, ko sem na DU Jesenice obljubila, da bom pripravila predstavitev Krnove skupine, nisem vedela, da imam zbranega toliko gradiva, da ga bo prav težko spraviti v predvideni časovni okvir. Končalo se je tako, da sem prvotni izbor skrčila skoraj za polovico, a še je ostalo veliko, veliko lepega. Ne vem natančno zakaj so mi te gore, ki jih z dveh strani objema lepotica Soča, z drugih dveh pa Lepenjica in Tolminka, postale tako zelo ljube. Če jih primerjam z nekaterimi drugimi skupinami v Julijskih Alpah, še zdaleč niso tako ostrorobe in razbrazdane kot Martuljkova skupina ali morda Škrlatiške gore, tudi niso tako prvobitne in zelo trentarske kot sta skupini Jalovca in Mangarta, in da z razsežnostjo Triglavove skupine in njenega mika Triglava sploh ne iščem primerjave. Z gotovostjo lahko trdim, da ima Krnova skupina vsega omenjenega po malo in še mnogo več. Prav kakor Triglav v svoji skupini, se Krn ves ponosen dviga nad svojo skupino in v njegovem naročju počiva največje slovensko visokogorsko jezero. Na severne strani stene gora  prepadajo strmo in globoko na pobočja, ki so skalnata in nižje porasla z gozdom. Drugje pa so pobočja travnata in zaradi vpliva bližine morja vsa cvetoča in posejana s planinami. Vrhovi ne dosegajo višin onih iz prej omenjenih skupin, so pa zaradi pomaknjenosti skupine na skrajni jugozahod Julijskih Alp, razgledi na ostale dele Alp obsežni in predvsem drugačni. Pa še nekaj ima Krnova skupina, česar nima nobena druga; tod je potekala frontna linija Soške fronte in ostankov gradenj poti, utrdb, bivališč, kavern in strelskih jarkov ter tudi osebne in bojne opreme vojakov iz tistih časov je po teh gorah tudi še danes, po sto letih, dovolj za opominjanje o nesmiselnosti početja tistega časa. Med urejanjem gradiva se ob fotografijah nisem le ponovno vzpenjala na vrhove in podoživljala poti, temveč sem se sprehajala tudi med spomini. Je že res, da sem se na večino vrhov povzpela sama, res pa je tudi, da sem kakšno brezpotje ocenila za pretežko in sem ga šla raziskovati  v družbi, ali pa sem kakšen pozabljen in ponovno odkrit pristop ali redko obiskan vrh ali le enkraten razgled, želela pokazati še komu. Takšna znanstva imajo trdne temelje in trajajo v neskončnost in zavedanje, da tega ali onega s katere od tur ni več, me vedno razžalosti, tokrat pa me je spodbudilo, da sem šla tudi letos, čeravno zaradi "nezdravja" skoraj ne hodim v gore, na obisk v te lepe konce. Ne visoko, a dovolj lepo, da sem po skoraj štirih mesecih napisala novo objavo na blogu.









Dolina Lužnice


Soča


Tolminka



Lepenjica

Na planini




Šmohor


Velika Baba onstran Krnskega jezera

Na vrhu Batognice





Batognica in Vrh nad Peski  
Peski z vrha Škofiča



Rdeči rob

Južne vršne Krnove strmali
Južna podoba Krna in njegovega vzhodnega grebena 




Južna podoba Krnovega zahodnega grebena

Bivališča izpred stotih let na Skutniku

... in z njega proti Krnčici v megli
Opomin



Spomin
Razgledi






In čisto na koncu nekaj razgledov z Mrzlega vrha na dolino Soče in Krnovo soseščino ter planine. Tudi na venec Tolminskih gora na drugi strani reke Tolminke. V lepem zgodnjejesenskem vremenu.



























10 komentarjev:

  1. Lepo te je zopet brati. Končno! Izprazni še malo tvojo spominsko malho in nam vrzi kak drobec.

    OdgovoriIzbriši
  2. Heda, lepo si predstavila naše lepe gore. Hvala

    OdgovoriIzbriši
  3. Zelo sem se razveselila tvojega oglasanja. Prav pogresala sem tvoje lepe fotografije in besedo,ki zna povedati najbolj obcutene misli. Tudi sama imam lepe spomine na te kraje.
    Hvala in lp.

    OdgovoriIzbriši
  4. Pa smo te zopet pričakali Heda. Pogrešala sem tvoje lepe opise gora in seveda fotografije, ki te spremljajo na poti. Hvala ti!

    OdgovoriIzbriši
  5. Pa smo končno dočakali nekaj lepega od naše Hedke.

    OdgovoriIzbriši
  6. Heda,
    me veseli , da je tvoj blog ponovno zaživel.Spominjam se tvojega "srečno na potkah"in ti želim enako
    lp Marjan

    OdgovoriIzbriši
  7. Že nekaj dni zapored debele bale goste megle grozijo, da bodo zdaj zdaj z robov streh spolzele celo do zelenic in cest in videti je, kot da se je sonce zateklo nekam daleč stran, kjer mu je zmanjkalo energije in poguma za spopad s to nagnusno, mokro sivino...
    Vaši komentarji so kot sončni žarki, ki se vsi bleščeči svetlikajo in preganjajo novembrsko turobnost. Hvala zanje!

    OdgovoriIzbriši
  8. Vedno pogledam na vaš blog, ko iščem ideje za obiske naših gora.
    Hvala!

    OdgovoriIzbriši