nedelja, 23. april 2017

Pot po Robu

"Živi, kot moreš, če že ne moreš, kakor bi hotel," pravi latinski pregovor. Pa se je včasih temu reku treba upreti in življenje, ko te le-to udari, udariti nazaj. A zakaj? Ker brez boja ni zmage in v življenju šteje prav vsaka bitka...

Po dolgem, mnogo predolgem času, smo se danes zopet zbrali z namenom, da se odpravimo tja, kjer bo sijalo sonce in se bomo dvignili vsaj toliko, da bomo na vsakdanje tegobe gledali zviška. Kar sama se je ponudila Pot po robu, ki smo si jo nekoliko prikrojili po svoje, kajti veter je bil ne le divji, temveč tudi mrzel. Kljub temu smo bili deležni nekaj znamenitosti, skrajšana verzija pa je imela za posledico obisk ene izmed vipavskih kleti, kar se je izkazalo ne le za dobro, ampak prav imenitno...


Tja gor, na greben gremo
Pogled na Vipavsko dolino

Oznak na poti je veliko in raznolike so, prav kakor rožice, ki so se nam ponujale na vsakem koraku. 


















Izvedeli smo kako je zlodej otliško okno naredil, mene je še posebej zanimala kamnita spirala, oziroma kamniti polž, ki je delo sina moje mladostne prijateljice, pogledi na Vipavsko dolino in nasade grozdja in sadja na drugi strani doline pa so bili privlačni in vabeči. Pot smo sklenili pri izviru reke Hubelj, ki je posebna že zato, ker jo nekateri uvrščajo med potoke. Izvira iz treh kraških izvirov, ki so kot slapovi vidni le v deževnem obdobju.











Klopce na poti so bile kljub vetrovnemu vremenu prijetno tople in težko se jim je bilo upirati, bili smo prav otroško igrivi in seveda žigi na poti so za zbiratelje obvezni.







Sledi še nekaj utrinkov s poti pred zasluženim okrepčilom, ko smo krog sklenili...
















Časa je bilo še dovolj, žeja po okrepčilu je bila precejšnja in bili smo preblizu Planine nad Ajdovščino, da ne bi obiskali Petričeve kleti. V vasi smo se najprej prepričali, da pozeba ni naredila prevelike škode, se odžejali in zagotovili, da pridemo na češnje. Seveda smo nekaj njihovih dobrot odpeljali tudi domov in se v prijetnem vzdušju poslovili. Precej časa nismo bili v takšni postavi in zato smo si na koncu obljubili, da se kmalu zopet vidimo. Lep sončen dan smo preživeli, da bi jih le še bilo.






 









5 komentarjev:

  1. Lepo, da si se vrnila na tvoje steze in sledi.

    OdgovoriIzbriši
  2. Sem prav pogrešala vaše zapise in sem vesela, da ste se vrnili. Karkoli je že bil razlog za vašo odsotnost - upam, da ste v redu in da tako tudi ostane :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, to pa je nekaj za dušo in telo. Čudoviti posnetki in kar podoživljam prijetno vzdušje.

    OdgovoriIzbriši
  4. Kje pa si se skrivala. Bila si pogrešana!!!

    OdgovoriIzbriši
  5. Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši