torek, 20. junij 2017

Stožčasti lepotec


Potem, ko skalne strmali obeh Kočen potonejo v dolini Kokre in se na Kokrskem sedlu proti jugu odcepi Kalški greben, katerega vrh doseže preko 2200 m, se proti zahodu, onstran Kokre Kamniško-Savinjske Alpe nadaljujejo s Storžičevo skupino. Storžič je tako s svojimi 2132 m višine najzahodnejši dvatisočak KSA. Zaradi nižjih sosedov in vrha, ki ima podobo stožca, je lepo viden na vse strani neba, razgledi z njega pa so prav zato širni in daljni. Najbolj strmo njegove stene prepadajo na sever, proti vzhodu se s krajšim skalnim grebenom navezuje na niz vrhov v smeri proti dolini Kokre, proti zahodu pa se niža v ozkem in dolgem grebenu, imenovanem Psica, vse do Male Poljane. Od tam pa, kakor da bi se mu ponovno zahotelo višine, se ponovno vzpne na Tolsti vrh... Občudovalcem z juga je na ogled postavljena zelena južna podoba Storžiča, ki pa je samo zelena le od daleč, od blizu pa se med strmimi travnatimi pobočji nahajajo skalne čeri. Kakor so raznolike podobe Storžiča, so raznolike tudi poti, ki vodijo na njegov vrh. Prepletajo se med seboj in veliko jih je, možnosti za kombiniranje prav tako. Eno takšno, ne ravno vsakdanjo sem zbrala in dve poti povezala v čudovito turo.

Jutro na Mali Poljani,
... na Veliki Poljani,



... na planini Javornik


Pogled s planine Javornik na najin današnji sestopni greben




Začeli sva na severni strani gore, pri Domu pod Storžičem, se povzpeli mimo Male in Velike Poljane do planine Javornik, od tam pa do stičišča prečne poti s potjo, ki pripelje iz smeri Bašlja. Torej, kavico sva pili že na južnem pobočju Storžiča.

Nadaljevanje od omenjenega križišča po neoznačeni poti je bilo sila strmo, rožnato, s prepadnimi pogledi navzdol in skrb zbujajočimi navzgor, saj so se okrog vrha nepričakovano začeli nabirati čudni oblaki...

















Ob prihodu na jugozahodni greben so se nama obzorja razjasnila; tudi dobesedno, saj so se oblaki nad vrhom začeli tanjšati. Pogledi so se odprli tudi proti severu, kjer sva najprej uzrli greben po katerem se bova vračali, pod njim razdrto in široko grapo po kateri tudi vodi pot na Storžič. Najin greben proti vrhu se nama je odkril, ne v celoti, ker na grebenu nikoli ne veš kaj je za naslednjim rogljem, balvanom ali ogromnim kupom rušja, kar se nama je v nadaljevanju poti tudi potrdilo, saj sva do vrha še kar eno celo uro grebenčkali. Pogledi proti Julijcem so bili mrčasti, daleč spodaj pa se je belila Karničarjeva koča na planini Javornik, mimo katere sva zjutraj šli. Ja, daleč spodaj sva začeli in do vabečega vrha ni več daleč, čudovito speljana pot ter občutek veselja nad doživetim, odtehta znoj, ki teče po hrbtu in bolečine, ki se začnejo pojavljati v sklepih...
In končno po zadnjih  metrih, ko se tik pred vrhom več poti združi, navdušujoč pogled na ogromen križ na vrhu gore.

Ob prihodu na greben spontano uide kakšen "vau"


Desno pristopni, levo sestopni greben




Sonce se je med tem naselilo na gori, in ob pričujočem pogledu  tudi v mojem srcu in verjamem, da v Darjinem prav tako. Tesnoba izgine, utrujenosti ni več, eno samo veselje prevzame dušo in telo. In, ko potem zleknjen na skali v popolnem brezvetrju in bosih nog strmiš v modrino nad seboj, in ko ni nikogar razen kavk, ki naju obletavajo, si zaželiš, da bi kar tam ostal in ugodja ne bi bilo nikoli konec...

Pa je prišel, edini gornik, ki sva ga videli v celem dnevu, poprosili sva ga za en posnetek ob križu, se še enkrat pomudili ob razgledih z vrha ter pričeli z drugo polovico ture. Mladec je z vrha sestopil za nama in naju na grebenu dohitel. Vseskozi sva ga imeli na očeh, ko je hitel, zdaj navzgor, zdaj navzdol, pa malo po ravnem, pa se je skril za ovinkom in se zopet pokazal iz gostega ruševja ali izplezal iz kaminčka. Na trenutke se je pustil videti kako je pogledoval čez rob grebena, zdaj na sever, zdaj na jug in od daleč se je zdelo, da se ozko belo pečevje kakor konica zajeda v temno zelenilo gozda, kjer se naposled izgubi. Ob uživaškem poplezavanju sva mu sledili, ob poti pogledali kakšno rožico, dodatno popazili, tam kjer je bilo res ozko, imeli skrb, da ne zgrešiva markacije in se zaplezava, se spomnili vsaka svoje poti na Storžič skozi Žrelo, ko sva naleteli na njen odcep in nenehno hvalili imenitnost poti in se navduševali nad pogledi naprej in nazaj po grebenu. Modrovali, da je križ na vrhu verjetno vrh Psice, in se odločili za zadnje kaplje kave in koščke čokolade le nekaj minut preden je greben potonil v gozd in midve z njim v prijetno senco. Do odcepa od jutranje poti na Veliki Poljani sva bili po mehki gozdni potki in osvežilni senci res hitro in se strinjali, da oznaka, da se od tod v dveh urah pride na Storžič, ne drži. Manj bi bilo narobe, če bi pisalo tri ure.





Začetek sestopa


Pogled navzdol
... in nazaj na že prehojeno pot



Severna podoba jutranjega grebena 


Navzdol in malo navzgor, zdaj na severni, zdaj na južni strani

Odcep poti skozi Žrelo

Se ne moreva odločiti kateri pogledi so lepši; nazaj ali naprej

Križ na obzorju

Tudi kakšna jeklenica je v pomoč

Precej poti je že za nama




Mladec na grebenu
Zjutraj sva šli mimo Karničarjeve koče



Tri ure bi bilo bolj realno

Sledil je še manj kot enourni spust do Doma pod Storžičem, po senci in prav nič strmo ter večinoma po mehki gozdni poti. O radlerju pri domu sva se pogovarjali že na grebenu in ravno prav ohlajen je prijal zelo, prav kakor konkreten odmerek kave in zaslužen počitek pred domom ob analizi najpomembnejših dejstev dneva, ki se bo kmalu prevesil v zgodnji večer. Pred odhodom sva se morali le še posloviti od osončenega sestopnega grebena, ki se gledajoč tudi od spodaj zdi sila imeniten. Pa saj tudi je.









Še en lep spomin na ta dom sem odnesla domov, tako kot vedno. Prvič že davnega leta 1980, pa potem več ko dvajset let pozneje ob že omenjenem pristopu čez Žrelo in ponovno leta 2003. Po skoraj poldrugem desetletju sem bila zopet tu, presledki bodo morali postati krajši, sicer sam bog ve, kolikokrat še.


Za konec le še nekaj posnetkov Storžiča, ki sem jih izbrskala iz svojega arhiva in kakor sem zapisala na začetku; lepo ga je obiskati kadarkoli, lepotca se kaže na vse strani, v vseh letnih časih in za vedno.














1 komentar:

  1. Za pot čez Poljano vem, nisem še šla. Kje sta sestopili pa mi ni jasno. Lepo dolgo sta naredili in v tako kratkem času kar dvakrat na tem lepem vrhu, bravo!

    OdgovoriIzbriši