"Po včerajšnji Terzi Grande se bo prileglo nekaj krajšega, udobnejšega," smo modrovale ob zajtrku potem, ko smo se prebudile brez budilk. M. Lastroni se nam je zdel primeren; njegova podoba nas je fascinirala že lansko leto, ko smo se sploh prvič po dolini Val di Sesis pripeljale na izhodišče pod kočo Calvi, in se potem povzpele na M. Peralbo. Razgledov ne bo, smo vedele v naprej, potegnilo pa nas je poleg vrha samega, še udobje sedežnice, ki nas je dostavila skoraj dva tisoč metrov visoko in pa seveda jezerca Olbe.
 |
| Dobro jutro, dober tek |
 |
| Lanski pogled na M. Lastroni |
 |
| ... s poti na M. Peralbo |
 |
| Letos bolj udobno |
 |
| ... s sedežnico skoraj 2000 m visoko |
Od zgornje postaje sedežnice smo bile deležne nekaj pogledov na naš vrh in na obzidje onkraj sedla Mulo, Cresta del Ferro. Do jezera Olbe se je potrebno najprej nekoliko spustiti in se nato dvigniti na višino 2164 m. Ravno toliko, da so se naši sklepi ponovno vživeli v svojo vlogo. Nad jezerom pa še slabih 300 višinskih metrov mimo ostalin prve svetovne vojne in dišečih šopkov do vrha 2449 m visokega M. Lastronija. Kadar ni razgledov so pa pogledi in kadar ne navzgor pa na vzdol. Tudi nabiralništvo ima svoj čar; materine dušice in planinskega rmana smo nabrale.
 |
| Ne, nista različni samo zaradi osvetlitve. Tale je bila resnično čisto "blond" |
 |
| Proti vrhu M. Lastronija |
 |
| Pogled na sever; M. Peralba in njeni podaniki |
 |
| Vzhodna soseda M. Chiadin |
 |
| ... ter nazaj proti izhodišču |
Ni komentarjev:
Objavite komentar