Polhograjsko hribovje

V Polhograjce me je pot zanesla, nekajkrat v zadnjih tednih. Kar tako naključno, ko v teh sivih in turobnih dneh človek razmišlja, kje bi se dalo uzreti kakšen košček modrega neba ali ujeti sončni žarek, morda dva.

Že bežen pogled na zemljevid odkrije obilico markiranih poti z izhodišči v naseljih, ki so prav blizu Ljubljane, pa vse tja do Škofje Loke in doline Poljanščice, ki na severu Polhograjsko hribovje ločuje od Škofjeloškega. Za prvi potep izberem kar Šentvid in se sprehodim na Toško čelo. V nadaljevanju se spoznam s posameznimi dolinami po katerih so svoje vodne poti našli potoki Mavelščica in Matešnica, Ločnica, Hrastnica in številni grabni, ki se iztekajo vanje. Čarobnost teh dolin se kaže predvsem v tem, da iz njih vodijo poti na hribčke, ki se dvigajo nad bregovi in nad njihovimi zatrepi. Bi znalo biti, da njihov hlad v toplih letnih časih romarju prija, prav kakor senca navidez neprehodnih gozdov ali mokrota in temačnost strmih grap. V tem letnem času pa človek podzavestno zastavi strumen korak, da se čimprej izvije iz njihovega objema in stopi ven, na plano, kjer se obzorje razširi.

Proti Jakobu

Sv. Katarina

Na Grmadi

Na Tošču

Proti Osolniku

Na Osolniku

Na Gontarski planini

... pogled naprej na Tošč

Dom

... in znamenje na Govejeku

Sv. Andrej

... še moker pogled nanj z druge strani

Proti Ožboltu

... čisto zimsko

Tole je gosposko

... v primerjavi s tem

Na Pasji ravni

Pomlad v zimi na Bukovem vrhu

... tudi s prikupno cerkvico

Škofja Loka z izhodišča za Osolnik

Ob poti, kjer je zima še zadnjič zamahnila z repom ...

 Razgledi in pogledi sežejo daleč, kadar pač sežejo, moji tokrat niso bili tako zelo daljni, saj je bilo vreme izjemno muhasto. Tudi poti so bile v glavnem mokre in blatne, višje snežene, včasih polne puhastega snega, da je bilo užitek hoditi, naslednjič mokrega in težkega, tako da sem se klopce ob poti ali na cilju razveselila, četudi je bilo z nje potrebno postrgati sneg in led. One pa, ki so bile kopne, potke namreč, pa so že bile obrobljene s prvimi pomladnimi rožicami. Tudi kakšen obhod je bilo zaradi podrtega drevja potrebno narediti, stalnica na poti so znamenja in kapelice, na hribčkih pa cerkvice, ki se dvigajo nad samotnimi kmetijami. Kar z nekaj svetniki, ki domujejo v njih in že stoletja varujejo trdoživost ljudi, ki vztrajajo tam gori, sem se spoznala; od Sv. Katarine in Sv. Florjana do prav tako svetih Jakoba, Andreja in Ožbolta, pa Sv. Mohorja in številnih drugih cerkva, ki »okolšno« lepšajo, kot npr. oni dve na Bukovem in Črnem vrhu ali tista nad Puštalom, ki jo ravno obnavljajo, pogleda na Škofjo Loko izpred nje pa bi bilo kljub temu škoda zamuditi.

Je že res, da tile hribčki ne sežejo prav visoko, komaj nekaj čez tisoč metrov tanajvišji, a ko jih začneš spoznavati, se ti priljubijo in z njihovega obiska odhajaš bogatejši. Pogovarjaš se s prijaznimi ljudmi, ki so tam gori doma in ne moreš, da jih ne bi občudoval, ko tako že stoletja, iz roda v rod, vztrajajo na svoji zemlji. Poti je res veliko in moč jih je povezovati v bolj ali manj krožne. Poleg čudovite narave, ki te na njih obdaja, pa na poteh spoznavaš tudi bogastvo kulturne dediščine, ki ga tamkajšnji ljudje s precejšnjo mero naklonjenosti negujejo in ohranjajo. Šopek neprehojenih poti je še precejšen in kmalu bom zopet tam gor, ker je resnično lepo.