torek, 03. april 2018

Puštalski krog

No, ko sem v zadnji objavi zapisala, da se v Polhograjce zagotovo zopet vrnem, nisem vedela, da bo to tako zelo kmalu, še manj, da bo to kar Puštalski krog ...

Puštalski krog, tako so ga bojda poimenovali tekači, šteje, zopet bom uporabila besedico bojda, ker se na tek prav nič ne spoznam, za najtežji in hkrati najlepši slovenski mali maraton. Najboljši ga pretečejo v manj kot dveh urah in kar nekajkrat sva jih na najinem včerajšnjem romanju z občudovanjem in spoštljivostjo omenjali, saj gre za za 21 km dolgo pot, na kateri se v številnih vzponih in spustih nabere tudi čez 1300 višinskih metrov.

Nama čas, kilometri in višinci včeraj niso bili pomembni. Vsega je bilo v obilju. Dan nama je bil podarjen, sva se strinjali na Osolniku, ko so se najvišji vrhovi Kamniških Alp še vedno, prav kakor zjutraj, ko sva se peljali proti Škofji Loki, belili pod modrim nebom, le nekaj oblačkov je poznopopoldansko podobo samo še ozaljšalo. Ja, razgledi so bili navdušujoči; zdaj na Julijce, zdaj na Karavanke, ali najbližje KSA pod katerimi so med naselji po dolini med sveže zelenimi travniki svoja nedrja kazale sveže preorane njive. Potem pa izjemno lepi okoliški hribčki s cerkvicami na vrhu in samotnimi kmetijami pod njimi, ki so se prikazali kadarkoli si za seboj pustil pas gozda. Hoja po potkah čez travnike in gozdove je mehka in udobna, tako da tistih nekaj kilometrov po cesti hitro pozabiš, prav kakor neljub pogled na kakšno človeško (ne)delo. Vedeli sva, da se pot neštetokrat vzpne in spusti, nisva pa vedeli koliko nepozabnih utrinkov nama bo ponudila in kako zelo lepo obrobo bo imela. Ampak dobesedno; obrobljena je bila z žarečo reso in pomladnimi rožicami, ki so ponekod tudi trave, ki že spreminjajo jesensko-zimsko rjavo podobo v zeleno, prerasle ter med njimi naredile vijoličaste, rumene ali pisane zaplate. Vonj po travah in rožah je v gozdu zamenjal vonj po smoli, petje ptic naju je spremljalo domala na celotni poti. In v vsem tem pomladnem vzdušju, sva bili tudi midve prav pomladno razpoloženi in sva jamranju najinih kolen prisluhnili šele v zadnjem delu poti, pri spustu z Osolnika.

Klopce pri Andreju še "porajtali" nisva


... tudi pri Ožboltu še ne 












Pri cerkvi sv. Jedrt je pa ni bilo, pa bi že prijala
Od tod je bil sv. Ožbolt že daaaleč nazaj





Na teli na vrhu Tošča sva pa že izdatno počili in se okrepčali. V nadaljevanju poti pa sva gostoljubnost klopc vedno izkoristili
Napis na drugi strani Tošča obeta več, kot midve porabiva





Do tele na Igalah se pot strmo zažene v hrib


Na Gontarski planini se posladkava, sede na klopci, kakopak 

Spet navzgor, proti Osolniku

Tudi na njegovem vrhu posediva


... in s poslednjimi vzdihljaji baterije mi uspe narediti še zadnje posnetke tega dne








Ni komentarjev:

Objavite komentar