Pomlad na najvišjem vrhu Istre

Če je seznam želja dolg, potem je običajno tudi čakalna doba dolga. Tako je bilo tudi z nedeljskim obiskom najvišjega vrha Istre ter njegovega soseda, ki slišita na ime Vojak in Suhi vrh in sta najvišja v nizu vrhov na okrog 20 km dolgem gorskem grebenu nad vzhodno Istrsko obalo in Reškim zalivom. Priznam, da sem za obe imeni izvedela iz literature, ko sem že pred leti načrtovala obisk Učke, saj teh dveh imen v pogovoru nihče ne uporablja, vsakdo gre enostavno na Učko, tudi mi.

V lepem vremenu, ki nam je omogočilo videti večino tistega kar obisk Učke ponudi; najbolj so nas seveda očarali pogledi na morje in otoke, vrhovi Velebita in Gorskega Kotarja so se še kitili s snežno belino, čez Čičarijo v smeri proti domu so se kazali obrisi Julijskih Alp, Dolomiti so bili tokrat za fotoaparate predaleč ... Hodili smo po suhih travah, v gozdu med bogatim bukovjem in ob oglašanju ptic, po mehkobi suhega listja. Višje gori med brinovimi grmi ob zadnjih ostankih snežnih zaplat in  med pomladnimi rožicami tam, kjer je sneg že odlezel. K veselemu razpoloženju je prispevalo tudi dejstvo, da je minila cela tretjina leta od zadnje skupne ture ter obljuba, da gremo ob povratku na sladoled na Opatijsko riviero. Sede na obali, kjer se je en pogumnež celo namakal v morju, smo bili enotni, da je bil dan res poseben in seveda pogovorov o načrtih kar ni hotelo biti konec. Da bi jih le kar se da veliko tudi uresničili, smo si zaželeli ob slovesu.