četrtek, 03. maj 2018

Na dveh otokih, ki sta bila nekoč eden

Čudovito pohajanje po največjem in najdaljšem hrvaškem otoku Cresu in njegovem sosedu Lošinju z nahrbtniki na ramenih in pohodniškimi čevlji na nogah se je zgodilo potem, ko smo načrtovani potep po Velebitu zaradi snega prestavili za nedoločen čas. Da je iti "na morje" lepše spomladi kakor poleti, sem ugotovila že pred desetletji in vsak obisk v tem času mojo odločitev samo vedno znova potrdi. Tudi tokrat je bilo izjemno lepo in že na začetku vse pohvale in zahvala Mihu in Hariju iz PD Sloga Rogatec za organizacijo in vodenje ...

Med grmički žajblja, brinja in rožmarina ob vzponu na Sis in naprej na nekaj metrov višji vrh Gorice, smo bili deležni enkratne aromaterepije, pogledov na sinje modro morje med otoki pod nami in kroženja ljubiteljev višin, beloglavih jastrebov nad nami. Okolje, ki te kar posrka vase in prevzame do te mere, da v trenutku pozabiš na dolgo vožnjo, nikamor se ti ne mudi, brezskrbno se oziraš okrog in kar prehitro si na vrhu, komaj da vtise pravočasno spraviš v spomin.















Cres ni le največji otok v Jadranskem morju, pravkar obiskana vrhova sta njegova najvišja, bogastvo rastlinskih in živalskih vrst je izjemno  in videni beloglavi jastrebi izhajajo iz ene največjih kolonij te čudovite ptice v Evropi.  Cres ima tudi bogato zgodovino, z ribami bogato morje, izvrstno olivno olje in odporno in na skromne razmere prilagojeno creško ovco. Kako izgledajo sto in celo dvesto let stara avtohtona drevesa oljk v oljčnih nasadih ograjenih s kamnitimi zidovi, smo si ogledali na poti do cerkvice sv. Salvadurja nad mestom Cres. Ob povratku ob obali nas je spremljalo približevanje sonca morju in skok v vodo najpogumnejših med nami.




























Creško-lošinjski arhipelag tvori 36 otokov in otočkov, med njimi Lošinj, ki ga od Cresa v naselju Osor loči kanal preko katerega je zgrajen zanimiv vrtljivi most. Nekateri smo bili odpiranju mostu priča prvič, in sicer na poti v Nerezine, ki so bile izhodišče za naš naslednji cilj; Televrin, ki je s svojimi 588 m najvišji vrh 10 km dolgega grebena Osorščice. Na poti do sem smo za trenutek uzrli še eno znamenitost Cresa, Vransko jezero. Jezero je edini vir oskrbe otoka s pitno vodo, meni je bil zanimiv podatek, da njegovo dno sega preko 60 m pod morsko gladino, njegova povprečna gladina pa je na 13 m nad morjem.

V preteklosti je Lošinj s svojimi sosedi Unije, Ilovik, Susak, Vele Srakane in številnimi manjšimi otočki, ki skupaj tvorijo Lošinjsko otočje, na katero smo imeli z grebena Osorščice čudovit pogled, živel v senci Cresa. Danes temu ni več tako. Blažja klima, številne rastlinske vrste, med njimi tudi netipične za to geografsko širino, precejšnja gozdnatost - borovci so simbol otoka, večja odmaknjenost od kopnega, ki ima za posledico manjši vpliv hladnih vetrov s kopnega in še kaj bi se našlo, v čemer presega sam Cres.

Že takoj na izhodišču v Nerezinah smo naleteli na cvetoči bezeg, akacijo, lovorikovec, višje na črni trn in mali jesen, presenetile so nas cvetoče ciklame in številne rastline katerih imen niti ne poznam, ozelenele drevesne krošnje so nam nudile prijetno senco in tako pot ni bila prevroča.  Obisku Vele jame smo se odpovedali, da bi se ob povratku lahko dlje zadržali ob morju, in tako prišli na vršni greben po deloma zavarovani poti tik pod oddajnikom, od tam pa skozi pravljičen gozd na vrh. Sestopili smo mimo cerkvice sv. Mikule in se po udobni potki krožno vrnili v Nerezine. Razgledi z grebena na morje in otoke so čudoviti, človek bi lahko kar tam ostal, sede na topli skali občudoval in se čudil ter ob prijetnem pogovoru snoval ideje in razmišljal o prihodnjič ...








































In ker smo bili na morju, smo šli tudi na plažo. Eni na posedanje, eni na plavanje in eni na namakanje nog. Prav vsi smo pa uživali.










Za konec; če si na Cresu, je bojda dolžnostni obisk kamnite vasi, ki ima 4000 letno zgodovino. Dviga se na skali, 378 m nad morjem. Le peščica starih ljudi vztraja v vasi, ki sliši na ime Lubenice. Dobila sem vtis, da gospe, ki me je povabila v odprto cerkev, le-ta pomeni mnogo več od sanjske plaže, ki se nahaja skoraj 400 m nižje in do katere je treba več kot pol ure sestopiti in se seveda več kot uro vračati, če te v zalivu ne čaka kakšne vrste vodno plovilo. Že pogled nanjo od zgoraj je fascinanten in strinjam se z zapisom nekega navdušenca, ki je zapisal: "človek tukaj postane majhen med praelementi!"












Edina skupna fotografija celotne skupine čisto za konec in hvala vsem za prijetno druženje.


1 komentar: