Dabarski kukovi

... ali gori, doli in tudi naokoli in okrog ošiljenih vrhov v grebenu med Bačić kukom in Ljubičkim brdom. Zaradi pomanjkanja vedenja kako bo ta potep v resnici izgledal, si na začetku zadava le dva cilja; obisk Bačić kuka, kot najvišjega in najsevernejšega predstavnika tega okrog 10 km dolgega grebena in kakšen lep in razgleden vrh nad Baškimi Oštarijami. Baške Oštarije je skupno ime za več zaselkov, ki se raztezajo na oštarijskem polju na prevalu med Gospićem in Karlobagom, oziroma med Liko in Primorjem, nekoliko nad 900 m visoko nad morjem, spoznati pa sva jih želeli tudi zato, ker se tam začne, še bolj pogosto pa konča Premužićeva  staza, ki je med najinimi bodočimi cilji ...

Resnici na ljubo moram omeniti tudi razlog zakaj Dabarski kuki tako na hitro in neplanirano. Najprej je bilo to dolgotrajno nestanovitno popoldansko vreme v naših gorah in podobno je bilo tudi na zahodu in severu, kjer sva imeli izbranih kar nekaj poti, odločilna pa je bila Anina zgodba o lepoti in slikovitosti skupine, ki zaključuje območje Srednjega Velebita preden le-ta preide v Južni Velebit. Klik na vreme na tem območju je pokazal tri dni sonca brez oblačka, v Kibubi kupiva zemljevid, na PZ vodnik, rezervirava apartma, sledil je ščepec spanja in že sva na poti neznani dogodivščini naproti ...

Pogled na morje in otok Pag s terase najinega začasnega bivanja ter domača plaža z onimi najlepšimi kamenčki v kristalno čisti vodi, so bili kot balzam za najini duši, saj sta bili zadnji dve turi od treh pred najinim odhodom v znamenju neviht in strel, še zlasti ona po cvetočih hribčkih nad Zazidom.

Sonce je že pozlatilo najine kuke, ko sva se peljali proti izhodišču. Da morava gor po strmi poti iz Bačić dulibe skozi kraljestvo stolpov in rogljev ob pogledih na izdolbene stene in čez škrbino na drugo stran v krnico pod vrhom, od tam pa na vrh, sva bili podučeni od lastnika koče Kata v Bačić dulibi. In potem ja ne kar nazaj, temveč na čudovit razglednik na nasršen hrbet Bačić kuka in njegovih stolpov in stožčev, ki sliši na ime Budakovo brdo. Od tod se ponudi krožna varianta čez Visibabo na cesto, po njej pa tri km do izhodišča. Ubogali sva ga in se na koncu veselili čudovite poti; strmo do vznožja in previdno plezanje na vrh Bačić kuka. Še bolj previdno nazaj in nato med preprogami cvetja in s pogledi, ki so nenehno uhajali tja gor od koder sva prišli, na Budakovo brdo in na koncu skozi čudovit gozd na prav tako razgledno Visibabo.

Vršna podoba Bačić kuka kjer poteka smer pristopa

Pogled na obelisk

Veriga Dabarskih kukov z vrha Bačić kuka

... meglice so ga naredile nekoliko mističnega

Vrh ni prav prostoren, stene pa prepadajo precej navpično

Zeleni vrh zadaj najin naslednji cilj; Budakovo brdo

Že na poti na njegov rožnat vrh s pogledi nazaj - od koder sva sestopili

Še dobro, da sva se vseskozi zavedali, da morava biti pazljivi. Med pisanimi zaplatami rožic se skrivajo tudi plazeče nevarnosti, na kar tri sva naleteli in pošteno sva se jih prestrašili. Ena z dvignjeno glavo se je potem, ko sva midve otrpnili, le odpravila svojo pot. Tudi sicer je bilo na poti zelo samotno, v celem dnevu sva srečali le skupino šestih hrvaških pohodnikov, spremljalo naju je petje ptičev, oglašala se je kukavica. Najini vnuki bodo nekoč zvedeli kako pripravna je Kekčeva pesem, kadar globoko v samotnem gozdu, ko daleč okrog ni nobene žive duše, lahko odžene medveda, če bi se kosmatinec slučajno zmotil in zamenjal dan za noč ...

Proti morju z vrha Budakovega brda

Pot naju je skozi gozd pripeljala na zadnji današnji vrh, Visibabo, od koder so bili pogledi na najin jutranji cilj seveda zopet nekoliko drugačni, saj sva skupinico domala obkrožili. Malček sva bili že utrujeni in zato se je okrepčilo na vrhu še kako prileglo. Čakal naju je še spust do ceste in vrnitev na izhodišče, ki pa ni bila niti malo dolgočasna, saj se plezalne smeri začenjajo kar na cesti. Tako sva ta dan srečali več plezalcev kakor pohodnikov. V avtu je čakala vroča kava in mrzlo pivo, da sva lažje dočakali pozno kosilo in osvežitve v morju na hišni plaži ...

Hoja po cesti ni bila prav nič dolgočasna. Mojstrsko je speljana in tudi od tod pogledi nenehno uhajajo nazaj gor

Nov dan začneva v zgodnjem jutru. Obmorskih 22 stopinj sva zamenjali z 10 stopinjami pod  pečinami, ki se dvigajo nad travniki Baške Oštarije. Izbereva vrhove od Laginaca in Grabarja do Kize z vmesnim vzponom na Kuk od Pečica. Vseskozi imava občutek, da hodiva vsaj tisoč metrov više kakor v resnici. Pogledi segajo čez polja Baške Oštarije na morsko stran do otokov in na meglice, ki se dvigajo nad Liko. Lahkotno pohajkovanje z enega vrha na drugega, gor in dol ter okrog rogljev in stolpov je zares uživaško, čudenje nad videnim in doživetim tudi in glede na to, da jih je ostalo še vsaj šest neobiskanih iz tega izhodišča, se sem zagotovo še vrneva.

Dabarski kuki s sedla pod Grabarjem

Vrh Laginaca

Na vrhu Grabarja, za Gmoto Kize se vije veriga kukov, tokrat z nasprotne smeri

Sem jo pofotkala z vrha na vrh. Zadaj še zadnji na tej strani, ki bo prišel na vrsto naslednjič

Okrog njih se ovijajo potke, se včasih spustile,

... in se spretno povzpenjajo na vrhove

Okrog številnih bova šli, da se bova povzpeli na najvišjega

... je že bližje

... in Darja na njegovi najvišji točki. Vrh Kize

sestop z vrha Kize

Zagotovo se vrneva. Kmalu. Okolje tukaj je drugačno kakor sva ga vajeni. Divje in samotno, privlačno, nekateri poznavalci prav za Srednji Velebit trdijo, da je najlepši. Ne moreva še soditi, morda nekoč bova.