Očarljivo na zelenem grebenu nad Rezijo

Nekega davnega leta sem (seveda danes vem, da narobe) mislila, da sem se povzpela na vse slovenske gore, ki slišijo na ime baba. Kar nekaj jih je zares bilo; Dovška, obe Jezerski, Poljanska, Košutica, ki v svojem drugem imenu tudi sliši na ime Baba, pa ona, ki se ogleduje v Krnskem jezeru in seveda tavelika Kaninska, medtem ko je bil obisk tazahtevnejše potisnjen nekam v prihodnji čas. In prav obisk Velike kaninske babe je bil kriv, da sem se prvič srečala z Rezijo, še bolj pa sem se zapomnila ozkih cestic čez takratni mejni prehod Učja in sedlo Karnica do izhodišča v zatrepu doline na planini Kot. Joj, kako dolga pot se mi je zdela takrat, kako divje lepe so bile gore videne s poti in zaselki, ki so dajali vtis človeške izumrlosti, nad njimi grebeni, vmes strme trave, ki jih sekajo skoraj navpične grape. Takrat, razen da skrajni zahodni del Kaninove skupine prepada v to dolino, nisem poznala niti enega imena grebena ali vrha in zdelo se mi je kot da je tukaj konec sveta ...

Leta so tekla in nanizalo se je nekaj obiskov Rezije, še več je želja po ponovnih. Lansko jesen, ob enem od obisku grebena Muzcev, se je ob pogledu na zeleni greben na drugi strani, kamor vodi lepo vidna stezica s planine Njivica, porodila ideja o prečenju le-tega. Zima nas je prehitela in tudi mokra pomlad je nekam hitro minila, tako je greben Skutnika moral počakati do danes. In nas je pričakal; ves zelen in s soncem obsijan, cvetoč in dehteč ter z razgledi zaradi katerih se bomo v te čudovite kraje zopet vrnili.

Lanskoletni pogled na zeleni greben, ki
si je za kuliso izbral velikane Kaninove skupine

... in današnji na lanskoletni greben Muzcev
potem, ko smo po pokošeni potki stopili na začetek grebena nad planino Njivico

tri ure in pol uživaškega pohajanja obeta
tablica na začetku grebena 

Slikovita potka med cvetjem in visokimi travami ter z razgledi naprej in nazaj se drži grebena, se spusti na južno ali severno stran, zaide tudi v gozd, preči kakšno grapo, naleti na križišče poti iz doline Učje v dolino Rezije, včasih postane prav ozka ali celo nekoliko zaraščena in le mestoma zahteva nekoliko več pozornosti.

Ob prihodu na vrh Skutnika so nam nekoliko sončka zakrili oblaki. Razgledi so zato še bolj posebni, vroče pa nam je bilo manj, posedanje na vrhu ob pitju kave po dobri malici pa smo kar precej potegnili. Čakal nas je le še sestop v Učjo, kjer nas je čakalo največje razkošje tega dne, namreč prevoz nazaj na sedlo Carnica, za kar je bila celotna, tokrat precej pomlajena skupina, Simonu izjemno hvaležna.

Nekoč je bilo življenje

... ki se je umaknilo prvotnim prebivalcem

In še popoldanski pogled na prehojen greben
od cerkvice sv. Ane

... ter zasluženo krepčilo pred odhodom proti domu