Okameneli lovec v skalnem vencu

Po g. Miheliču je že popotovanje po dolini Mrzle vode izredno lepo, njen zatrep pa veličasten in slikovit. Vsi moji gorniški prijatelji vedo, da vedno, kadar smo po Jezerski dolini hiteli na obisk h kakšnemu velikanu v Zahodnih Julijskih Alpah, sem jaz ob tablici, ki vabi v dolino Mrzle vode, oznanila, da v to dolino tudi moramo. Končno je prišla na vrsto. Ni tako poznana kot nekatere druge v soseščini, čeravno njena lepota v ničemer ne zaostaja za drugimi in iz njenega zatrepa, ki iz popotnika dobesedno izvablja vzdihe občudovanja, na vrhove in prelaze splezajo številne poti.

Od začetka doline do njenega zatrepa je resda eno uro hoda, skoraj po ravnem, ki pa ni prav nič dolgočasno, saj je kulisa za vsakim ovinkom drugačna. Šumenje potoka in oglašanje ptic je bilo edino kar je sodilo v to spokojnost in zato sva hodili molče. Na začetku sva hodili tudi hitro, da bi se ogreli. Temperaturne stopinje niso bile prav nič v skladu z drugim poletnim jutrom tega leta in rokavice so kar prav prišle. Voda v potočku je umirjeno žuborela, se penila, ko je morala mimo ovir ali padala v majhnih slapovih, ali od dolge poti utrujena počivala v tolmunih, dokler ni popolnoma poniknila v širokih prodiščih. Takrat pa so se tudi že začeli kazati obrisi gora nad zatrepom, ki jim v tistem hipu še nisva znali  nadeti imen.

Velikani Viševe skupine prepadajo strmo in globoko proti zatrepu. Vsi osončeni kipijo proti nebesni modrini. Pogledi nanje naju bodo spremljali celotno pot, višje ko bova, bogatejša bo paleta pogledov. Tako sva bili prevzeti, da sva najin cilj na desni skoraj spregledali ...

Visoka polica in Lepa glava sta prvi dami v zatrepu, ki je hkrati tudi križišče poti

... in ki sta naju tako prevzeli, da sva najin današnji cilj domala spregledali; pogled na Kamniti lovec iz doline

Sledila je ena ura lagodnega vzpona po širokem kolovozu in ob vse obširnejših razgledih, ki naju je pripeljal na obsežno travnato uravnavo, ki je bila nekoč verjetno planina, kakšnih četrt ure hoda oddaljena od sedla Prašnik. Ker nisva poznali imena, sva jo imenovali kar Rajska planina in modrovali kako škoda je, da je vsi tisti obiskovalci, ki pristopajo na Kamnitega lovca iz Zajezere, ne vidijo. S te čudovite oaze  sva najin cilj uzrli že bližje, prvič so pogledi čez Kraljevsko špico švignili na naše domače velikane, nazaj se pa itak nisva smeli ozirati, ker sicer ne bi nikamor prišli. Že gor grede se domeniva, da nama pol ure nabiralništva ob povratku ne uide.

Prihod na planino in najin cilj, ki je že nekoliko bližje

Pogled s planine proti "domačim" goram

... in proti Kraljevski špici

... z Mangartom v ozadju

Ostanek zgradbe na planini

Na "Rajski planini" rajsko tudi za zeliščarki

Še en pogled nazaj in sledil je spust na sedlo Prašnik

Od obljubljenih 600 višincev nad sedlom Prašnik jih morda pol poteka skozi gozd, ki višje preide v ruševje, druga polovica pa v skalnem svetu. Vseskozi razgledno, z rožicami ob poti, v vršnem delu zahtevno, zlasti ob sestopu.

Čisto na vrh sva namenjeni

Še prej pa en pogled proti vzhodu

Pogled na pot proti vrhu - resna podoba gore

... zahteva preudaren pogled

Še en pogled navzdol in 

... in že sva pozvonili na vrhu

 Legenda pravi, da je lovca, ki se je namenil streljati proti svetišču na Višarjah doletela kazen, da je okamnel. Njegova kamnita podoba je skrita v vencu skalnih vrhov, ki tvorijo Višarske glave in najvišji vrh se imena do današnjih dni ni mogel otresti. Za dodatno kazen pa je od osrednje Viševe skupine pomaknjen precej na sever in zato imeniten razglednik. Kljub nekaj oblačkom, ki so se nagnetli med najinim vzponom na vrh, je bil z razgledi danes izjemno radodaren - okrog in okrog;
Viševi skupini se proti zahodu pridruži še Montaževa in gore onkraj doline Dunje ter dolina Zajzera. Proti vzhodu pa se za špicami gora nad dolino Belega potoka pokažeta še Jerebica in Rombon, v tej smeri se lepo vidi najina današnja pristopna dolina, še vzhodneje pa dominirata Mangart in Jalovec s svojimi podaniki. Onstran Trbiža se začenja veriga Karnijcev, ki se vleče proti zahodu, v daljavi proti severu pa pogled seže do Visokih Tur.

Še nekaj utrinkov s poti nazaj in ena lepa gorniška zgodba se je zaključila. To čudovito dolino bova zagotovo uporabili še za kakšen pristop, nekoč, kdo ve kdaj in kam.