Po daljšem obdobju ponovno na hribčkih

Tale naslov sem napisala danes teden, ko smo se res predolgem času s puncami odločile za en nedeljski potep po Polhograjcih ...

Običajno se nam rado zgodi, da se nam slabi dogodki nizajo eden za drugim, meni pa so se tokrat dobri. Kar štirje v enem tednu in prav vsi si zaslužijo, da jih shranim za nekoč v bodočnosti, naslov pa naj kar ostane tisti izpred enega tedna.

Sončnemu in čisto pomladnemu nedeljskemu potepu na Jakoba in Grmado je med tednom sledil nekoliko bolj zimski obisk Triglavske ulice, ki je bil med željami že dolgo časa. "Tanajlepša ulica na svetu" naju je pričakala vsa spokojna in samotna, ozaljšana z nekaj snežne odeje, katero je na najbolj prisojnih delih sonce že prav lepo načelo. Prevzeti od pogledov nanjo in nebesno modrino nad njo ter s Triglavovim kraljestvom za kuliso, sva se globoko strinjali, da se mudiva na enem najlepših kotičkov naše dežele. In prav nič se nama ni mudilo nazaj v dolino.

Napovedano vetrovno vreme za ta konec tedna, zlasti za soboto, je imelo za posledico nekaj sprememb v planiranju aktivnosti in tako se je v soboto namesto obiska doline Glinščice zgodil razgleden in zelo vetroven Galetovec. Mimo idiličnih rovtov, po potkah, ki so bile vseh vrst; zasnežene in ledene, s suhim listjem posute ali le pomrznjene in tudi po takšnih, kjer je sneg že odlezel, po robovih pa so cvetele trobentice in se belili telohi. V belino odeti pa so bili tudi vrhovi Karavank onstran Blejskega jezera, ki mu s te strani obe Osojnici zakrivata pogled na otoček. Vzhodno od njih pa je pogled segel na zasnežene KSA.

 

Da pa bi vse ne bilo le čarobno in spokojno je poskrbel današnji obisk doline Glinščice, kjer je bilo predvsem precej adrenalinsko. Potok Glinščica, ki se rodi v Sloveniji in se po petnajst kilometrih življenja v bližini Trsta izlije v Jadransko morje, je izdolbel veličasten kanjon, ki ga bogatijo številne naravne znamenitosti, ki si jih bomo ogledale ob naslednjem obisku. Cilj današnjega obiska pa sta bili ferati Bruno Biondi in Zimska roža, saj je bil po "zimskem počivanju" že skrajni čas za malček poplezavanja. Dobile smo svojo dozo adrenalina in seveda tisti dober občutek po zaključeni turi, ki te navda s spoznanjem, da lahko za poletje načrtuješ tudi kakšno tovrstno vandranje. Stik s soncem ogrete skale je še vedno pomirjujoč in navdihujoč. Da bi še dolgo ostalo tako.