Veliki vrh v grebenu Košute

Pri cestarski bajti, oni za zadnjim tunelom pod Ljubeljem, parkiram. V spominu imam to parkirišče izpred dveh desetletij, morda še več, in delček poti proti planini, ki se je vil po pobočju nad grapo in seveda planino, ki sliši na isto ime kot ona bolj znana v KSA, Korošica. Spomin imam še na Hajnževo sedlo, starodaven prehod med Kranjsko in Koroško in s katerega pot, poleg na Veliki vrh, vodi na tudi že davno obiskano Košutico. "Na vrh s sedla pristopiš malo bolj zahtevno kot je to s planine Kofce in potem po isti poti nazaj, ker pač do izhodišča, če nimaš dveh avtomobilov, drugače ne gre" je še ostalo v spominu ... Z izjemo planine in sedla je bilo tokrat vse drugače; pot od izhodišča je širok kolovoz, ki se izteče na planino Korošico, o ozki potki iz spomina ne duha ne sluha, sam vzpon s sedla pa je z leti postal takšno kratko in sladko, nazaj grede kar malček adrenalinsko dejanje. Potem, ko sem že med prijetnim klepetom z oskrbnico na Korošici ugotovila, da novozapadlega snega na poti na Veliki vrh ni, ali vsaj ni toliko, da bi ogrožal pristop na vrh, sem alternativo, ki je bila vzpon na sosednjo Košutico, hipoma opustila.
"Le kako smo včasih lezli v gore," sem se spraševala že takoj nad Hajneževim sedlom, ko sem varno pripeta na jeklenico shranjevala poglede za domov. Brez čelade, brez SVK, takrat še tudi brez pohodnih palic, ki so danes obvezne na kateri koli poti, smo se podajali na takšna pota. Takšna in še zahtevnejša; tudi Hanzovo pot na Prisojnik in še marsikatero zahtevno, sem v tistem času prehodila brez vse te, danes obvezne opreme. "Seveda, dve desetletji nazaj v mladostni čas niso kar nekaj, kar bi človek zlahka zanemaril," sem pomislila, ko me je mladec prehitel, ravno ko sem prispela na greben. Še zelo prijazen je bil, ko sem jaz na njegov nemški pozdrav odgovorila z "dober dan", je odvrnil z "živjo, dober dan."

Severna podoba Velikega vrha s Hajnževega sedla

Pogled od bližje. Pot je zavarovana že takoj na začetku, ko se s sedla
dvigne v poševen žleb

Lep začetek. Varovala so le na začetku, kakšnih sto višincev

Po izstopu iz zavarovanega dela pot ponudi vsega po malo,

... za moj okus je najlepše na grebenu, 

Ostanki avgustovskega snega poglede le še popestrijo

Razen že omenjenega Avstrijca na poti nisem srečala nikogar, nekaj obiskovalcev je bil vrh deležen z južne strani. Ne prav veliko, in tako so pogledi z vrha nemoteno krožili na vse strani neba, spomini pa so se, prav kakor kavke, ki so želele potešiti svojo lakoto, vračali na številne ture v grebenu Košute in z njimi povezana doživetja. Še posebno živi postanejo spomini na takih samotnih poteh na vse one, ki so nekoč skupaj z menoj hodili; vsak s svojim veseljem, v svoje gore, s svojimi željami,  sredi svoje samote, ne vedno vsi z enakim žarom in ljubeznijo do gora, pa vendarle ... Le cilj in pot sta bila vedno vsem skupna, intenzivnost doživljaja pač ne, a spomini na takšna pota vedno znova pogrejejo dušo, in ja, veliko, veliko se jih je nabralo v minulih desetletjih. Kavke pridno odnašajo rozine, prijetno počivanje na vrhu se sprevrže v čisto pravo lenarjenje in prepustim se mu, prav nič me ne priganja, prav nikamor se mi ne mudi, ura ni pomembna ..., poslednja rozina je odromala, kavka je glasno plahutnila s krili, kot da bi vedela, da je konec pojedine, zazrem se v oblake, ki so se medtem začeli nabirati proti zahodu in ja, vendarle bo treba vstati in videno shraniti za spomin ter opraviti še drugi del poti, nazaj v dolino. Počasi, zelo počasi in nerada začnem obuvati čevlje ...

Greben Košute proti vzhodu in KSA v ozadju

proti Koroški

Kofce s Storžičem pod oblakom

Osrednji karavanški vrhovi proti zahodu

Mrčasto proti dolini

Košutica se dviga nad sedlom

Uf, globoko pod menoj je sedlo in potka

... ki pelje na planino  

... in naprej v dolino

Na sedlu jih s pogledom še enkrat objamem,

... pa ni bilo dovolj. Šele na planini se dokončno poslovim od njih. Le kdo bi vedel za koliko časa