Dve Ponci

Svetovno znano dolino Planico, ki v zatrepu sliši na ime Tamar in Mangartsko dolino, ki ima prav tako na koncu doline svoje ime, Zagače, ločuje greben Ponc. Greben na jugu zaključuje Kotova špica, pred tem pa se nanj pripne greben, ki ga proti vzhodu pošilja Mangart, ki na jugu s svojo mogočno severno steno oklepa Mangartsko dolino in jo ločuje od nasproti ležeče doline Koritnice. Na severu se greben Ponc, preden le-ta preko Male Ponce utone v gozdovih nad Planiško dolino, še enkrat požene proti nebesni modrini z mogočno Visoko Ponco. S slovenske strani direktnega pristopa brez alpinističnih ambicij ni, je pa na njen razgleden vrh mogoč pristop iz Tamarja, in sicer čez njeno sestrsko Srednjo Ponco in Planiško škrbino. Omenjeni pristop smo me izbrale za sestop, na obisk k njej pa smo se podale iz Mangartske doline in tako naredile eno dolgo in lepo krožno turo.
Zjutraj oba jezerca samo pozdravimo in se prav nič ne obiramo. Obseg pogledov na Mangartovo bogatijo v zatrepu se s stotnijami pridobljenih višinskih metrov nenehno povečuje, sonce pa z njegovih višin leze navzdol, dokler ne pozlati tudi dna doline in se ne umije kar v jezerih. To vemo, saj smo precej gora tod okoli že obiskale in med temi pogovori tudi hoja kar hitro mineva, še zlasti sta tokrat navdušeni Darja in Sonja, ki sta ob pogledih na strmine onkraj zatrepa podoživljali Pot življenja in ferato od bivaka Nogara.

Dobro jutro

Sonce pleza navzdol in proti vzhodu

Prav nič se nista postarala od zadnjega obiska. 

Tudi navzgor uhajajo pogledi

... in na grapo, ki jo bo potrebno prečiti

... nazaj dol tudi

Prečenje grape

Kava, piškot in čokolada pred

... nadevanjem opreme

In še eno prečenje grape. Tokrat v nasprotno smer, proti vstopu v ferato.
Darja gre naprej

Dragi in Sonja previdno sledita

... se že smejita, ker sta varno pripeti

Medtem je sonce osvetlilo tudi skrite kotičke v dolini

Srednja Ponca in Planiška škrbina še v senci

Čez škrbino nas bo peljala pot na Srednjo Ponco

Vrh Mangarta se je medtem za kratek čas skril,
pozdravil pa nas je lepotec Jalovec

Ena pa ena, po lojtrci

... in lepo naprej proti vrhu

Se še obiram in fotkam

... tudi na drugo stran, družba pa pohiti na vrh

Se jim pridružim za eno skupinsko fotko,
sledil je dooolg počitek in uživanje na vrhu

Razgledi z vrha so bili lepi, le svetloba fotografsko ni bila najprimernejša, kljub temu smo naštevale vrhove enega za drugim in vmes je padel kakšen: "ja, tja pa še moramo, tam pa že dolgo nismo bile ..." Tudi o zahtevnosti ture smo se pogovarjale, pa o "dolgosti" spusta, ki bo sledil temu prijetnemu oddihu tudi in da je menda prav spust z vrha do škrbine najzahtevnejši na celotni turi. Prav vse smo izjemno dobro opravile, čeravno se je s Srednje Ponce res vleklo. Še dobro, da smo imele zadnji dve uri kar nekajkrat pivo v Domu v Tamarju v mislih, kako tudi ne, saj dom dolgo gledaš globoko pod seboj.

Greben Ponc in greben, ki ga Mangart pošilja proti vzhodu
 se združita,  Kugy ga imenuje  Nebeški most. Onstran Kotovega
sedla pa se začenja nova zgodba z novim protagonistom

Spredaj Slemenova špica, desno greben Mojstrovk, čez Prisojnik Škrlatiške gore

Proti Gornjesavski dolini in Karavankam

Oblaki so zakrili Viševo in Montaževo skupino, tudi na Višarje se eden spušča

Greben proti srednji Ponci

Plošče pod škrbino, ki smo jih ob vzponu gledale navzgor

Na škrbini

Pogled nazaj na Visoko Ponco

... in še eden že skoraj z vrha Srednje Ponce z gorniki, ki se spuščajo z vrha
in z onimi na škrbini

Na vrhu srednje Ponce

... in z njega pogled v Mangartsko dolino, oni v Tamar pa je žal neuporaben

Še slovo od Nebeškega mostu in sledil je dooolg spust v Tamar

Po mnogih urah zopet na ravnih in trdnih tleh

Tukaj se v Tamarju poti razideta, leva na Jalovec, desna na Srednjo Ponco

ne potrebuje komentarja ...

Še pogled iz avta na naši dve današnji dami in krog je sklenjen