Pot stoletnice in Lepa glava

Če sem nedavno nazaj zapisala, da sem predolgo odlašala z obiskom doline Mrzle vode, moram tokrat zapisati, da pa sem tadrugo od obeh pomembnih stranskih dolin v Viševi skupini, spoznala že pred desetletjem; in sicer dolino Belega potoka, ki se v obliki polmeseca zajeda v osrednjo Viševo skupino. Takoj ko obiskovalec zamenja asfaltno cesto za gozdno potko, in še preden se nad gozdno mejo odstrejo pogledi na ošiljene vrhove in domala navpične stene, ga pozdravi živahen Beli potok. Balvani, tudi ogromnih dimenzij, napolnjujejo njegovo strugo in voda si je v tisočletjih našla svoja pota med njimi; nekatere je zlizala do popolne beline, med drugimi si je mukoma utrla ozke prehode, spet drugje vsa razpenjena v slapičih pada v globine, da se potem v zelenih tolmunih oddahne in umirjena nadaljuje svojo tisočletno pot.

In potem, potem ko žuborenje poneha, in ko se gozd umakne ruševju in pot postane še strmejša, pogledi splezajo na izklesane špice in zobate grebene, ki se gredo ravnokar lepotno tekmovanje, seveda le dotlej dokler jim je sonce naklonjeno, modrina neba za kuliso in so oblaki tam, da je vse videti še lepše ... Pristopi na te vrhove so ustrezno videnemu, z nekaj izjemami tudi zelo zahtevni, markiranih poti nanje skoraj da ni, posledično tudi gneče ne, so pa priljubljene med alpinisti, kar pričata oba bivaka v zatrepu doline. Precej špičasta so tudi njihova imena in od meni poznanih nosi moško ime le zahodni sosed Lepe glave, Rogljič. Njemu v grebenu proti zahodu sledita še dve Lojtrici, nakar se greben povzpne na najvišjo damo nad dolino, 2368 m visoko Krniško špico. Vzhodno od Lepe glave se dviga še zadnji dvatisočak, ki dolino oklepa s severa, Visoka polica. Vrhove, ki zatrep doline obdajajo z juga pa nedvomno zasenči pogled na Visoko Belo špico, ki velja za najlepšo v okolju in spada med najlepše in najdrznejše vrhove Julijskih Alp sploh. Imen njenih sosednjih špic proti vzhodu, ne poznam, proti zahodu, onkraj Zgornje škrbine Belega potoka pa do Krniške škrbine so nanizane še številne špice, ki slišijo na ime Male Bele špice, čeravno sta to le prvi dve, ki jim potem sledijo Škrbinske špice in Skalne glave ter Rabeljske Krniške špice. Po kraljestvu vseh teh številnih špic med obema omenjenima škrbinama je speljana Pot stoletnice, ki je bila cilj zadnjega dne našega dopusta.

Lepa glava in Visoka polica iz začetka poti

Lepa glava se dviga nad kočo Brunner

Tihožitje pred bivakoma CAI Gorizia

Naše špice med obema škrbinama, pristopna na levi, sestopna na desni

Vsaka ima svoj bivak

Tja gor na Zgornjo škrbino Belega potoka gremo

... tik pod njo

... in obsežno Kaninsko pogorje se na ogled postavi, ko jo dosežemo

... in bivaka spodaj sta iz lego kock v primerjavi z najvišjo lepotico, Krniško špico

Začetek Poti stoletnice. Deloma poteka po vojaških poteh iz prve svetovne morije

Darja v najzahtevnejšem detajlu,

... vanj vstopa tudi Dragi. 

... ki je imel pred desetletjem takšno podobo

... in takšno

Nadaljevanje manj zahtevno,

... tole bi bil pa nebeški sprehod, seveda če bi nebesa ne bila zakrita

Edino srečanje na poti z italijansko skupino

... in klepet z njihovim vodnikom. V ozadju ponovno Krniška špica 

Vpis je seveda obvezen, tudi veselja ob tem ne manjka. Doma sem potem
ugotovila, da je le nekaj dni manjkalo do desete obletnice,
ko sem tukaj hodila sploh prvič

Proti Višu. Za trenutek smo upale, da se bo oblačnost razkrojila

... pa se ni. Tudi tanajvišje na Kaninu je že zakrila

Skozi ta rov pod Rabeljsko Krniško špico pelje pot

... ki na drugi strani izstopi tik nad Krniško škrbinico. Pogled z nje proti Viševemu bogastvu zakrivajo oblaki

Pogled skozi lino v rovu na osojno stran Kaninskega pogorja je bil pred desetimi leti
lepši od tokratnega 

Spust s škrbine nazaj proti bivakoma

Pogled nazaj gor, kjer se na levi strani skriva izhod iz rova

Medtem so se oblaki nagrmadili tudi nad našimi špicami. Skrajno leva pa je že Visoka Bela špica

Med razmetanim počitkom smo med roglji opazovale italijansko skupino,
ki se je vračala

Počitek je bil bolj kratkega veka, ker pogledi proti nebu niso obetali prav nič vspodbudnega

O željah in ciljih bodočih pohajanj se često pogovarjamo ob sestopanju, tudi tokrat ni bilo drugače. Da pa bo Lepa glava kar takoj naša naslednja skupna tura, takrat še nismo vedele. Na praznični dan velikega šmarna je bila vremenska napoved za ta del Julijcev ugodna, prav veliko se ni bilo treba dogovarjati, saj smo vedele kam gremo in smo šle, le na isto izhodišče smo se pripeljale z drugega konca. Tudi potka do koče Brunner je bila tokrat poznana že vsem trem in predvsem smo se veselile razgledov, ki jih zadnjič ni bilo. Izkazalo se je malček drugače, žal prav na vrhu, kljub temu zopet en čudovit gorniški dan, daleč od hrupnih množic in (pre)obleganih poti.

Pogled na Rogljič, greben proti Krniški špici, našo potko z zadnje ture ter
 kako s pridobljeno višino gizdalinka
Visoka Bela špica razkazuje svojo lepoto 

z vsakim metrom je lepša

Pot na Lepo glavo poteka strmo, tudi po grapah, nekatere le preči, se ovije okrog stolpov, naleti na en skok, občasno za napredovanje prav pride tudi kakšen grm rušja, pripelje do škrbinice, kjer sledi prvi pokuk v dolino Mrzlega potoka in od tod, delno tudi med travami proti sila razglednemu dvoglavemu vrhu ..., kadar to je.

Zdaj, zdaj bo nad skokom

Skoraj navpična stena Visoke police v ozadju

Po dolini navzdol in od Lope do Rombona

Razbrzdano nad škrbino, ki ločuje Lepo glavo in Visoko polico

Vsaka je v njem videla svojo pošast

Nedaleč od vrha, modrine je le še malo

Na vrhu je fotoaparat padel v šok in izgubil barve

Za trenutek se je pokazal Viš s svojo soseščino, desno Nabojs, levo špice, na sredini za Lojtrico Krniška špica

Pogled z vrha na Visoko Belo špico in "naše špice" na desni,
levo zadaj pa od Lope do Rombona 

... in naprej še na Jerebico, v ozadju mislim, da je Loška stena. Naj me kdo popravi, če kaj nisem prav zapisala, bom hvaležna

Čez Visoko polico proti "našim" Julijcem

Dolina Mrzle vode. Levo Kamniti lovec, desno Kraljevska špica

Pred Kamnitim lovcem Lastovice, skrajno levo Naborjetske gore

Že narava sama je divja, spričo pooblačitve je postalo kar nekoliko mistično. Vabečih ciljev v okolici je ostalo še na pretek, tako da se bo zagotovo potrebno še kdaj vrniti. Upam, da ne bo minilo celo desetletje, kajti jeseni bo minulo tudi deset let odkar sem bila na Lepi glavi, sicer pa le kdo bi vedel. Pa tudi ni pomembno, doživetje samo in bogastvo spominov je tisto kar šteje, in prav je tako.