Čez Gradiško Turo k Abramu

Ob nedavnem obisku onega višjega in razglednejšega dela nanoške planote je zopet oživela želja po krožni poti, in sicer čez Gradiško Turo do Turistične kmetije Abram, nazaj pa čez Konja in mimo Miklavževe cerkvice na izhodišče. Gori, doli in zelo naokoli, bi rekla na hitro, potem ko sem jo danes prehodila. Ampak potke so pa izjemno lepe; skozi drevorede vseh odtenkov zelene so speljane, zdaj kamnite in obdane z balvančki, ki jih tu in tam prerašča mah, zdaj vse mehke z iglicami postlane ali v debele plasti listja odete ... Ene in druge z rožicami obrobljene, samotne, neobljudene in ozvočene z žgolenjem ptic, ki ne potihne niti ob solo izvedbah kukavice in detla. Vreme fotografsko danes ni bilo idealno, veter pa je vršal le v onih najvišjih krošnjah in še to samo občasno. Skratka, uživaško na celotni turi; še preden začetek feratice poskrbi za dodaten adrenalin, si že na onem lepem in razglednem grebenčku in takoj zatem že preide v lažji svet. Kljub njeni kratkosti pa  na vrhu ob razgledovanju že prija posedeti, še zlasti če se med vsebino v nahrbtniku skriva tudi ona črna in vroča razvada. Nadaljevanje je samo še brezskrbno pohajkovanje, občudovanje in čudenje ter obljubljanje samemu sebi, da pa je res večkrat treba slediti svojim srčnim željam.

Toliko lepega se je na ogled postavilo, da sem bila ob sestopu s Konja prepričana, da sem zgrešila odcep za cerkev in Gradišče in da bom vsak čas v Podnanosu. Ko sem se v mislih že ukvarjala na kakšen najkrajši način se bom od tam prestavila v Gradišče, sem ga zagledala, smerokaz namreč. V dopoldanski naglici, ko sem se zelo na hitro odločila za tale današnji potep, je zemljevid ostal doma, Google pa mi je tudi nekoliko prej pokazal, da sem bistveno bližje Podnanosu kakor Gradišču ..., očitno se mi je le sestop zdel predolg, predvsem pa je potekal v nasprotno smer in ne proti Vipavi. Vsi omenjeni pomisleki so bili popolnoma odveč in tudi zaključek ture je bil odličen. Pri Miklavževi cerkvici popijem zadnjo vodo in ožmem termosko s kavo, med drevjem še enkrat zagledam vrh Gradiške Ture. Do avtomobila od tod ni bilo več daleč, je bil pa tudi že čas, saj so se oblaki začeli gostiti, njih barva pa tudi ni bila prav nič všečna.