Po kucljih, hribčkih in gričih po kraških planotah me v zadnjem času vodijo poti; po obrobju Trnovskega gozda, potem na Nanos in včeraj na Snežnik. Ene potke so povsem na novo odkrite, nekatere le ponovno doživete. Tale včerajšnja na Veliki Snežnik in s povratkom čez Mali Snežnik je bila odkrita nekoč daleč nazaj, in niti po zbledelem datumu v dnevniku Slovenske planinske transverzale ni moč ugotoviti kdaj. Je pa ostala v spominu v led okovana koča ter megla, ki me je takrat spremljala v mrazu na poledeneli poti ...
Tokrat ni bilo tako, čeravno razgledov zaradi prihajajoče fronte ni bilo. Kot enega lepega poprazničnega sprehoda med še prav nič ozelenelimi bukvami spodaj v gozdu se ga bom spominjala in vršičkih na rušju, ki že dišijo po smoli, višje gori. Pa po dobri družbi tudi, in smehu med izbiranjem polen, ki v rokah ali nahrbtnikih romajo proti koči, da velikonočnih dobrot za malico sploh ne omenjam.
En prav lep dan je bil.
Lepo Heda, od mojega obiska te gore je tudi že zelo daleč..
OdgovoriIzbriši