En del najdaljšega grebena

... v Julijskih Alpah, ki ga na zahodni del z najvišjim Velikim Karmanom, ki je hkrati najvišji vrh celotnega grebena, in vzhodni del, ki je ime dobil po protagonistu Stolu, deli reka Ter. Začne se nad Kobaridom in še preden njegovih 34 km zračne linije doseže polovico, ga meja razdeli na slovenskega in italijanskega, ko končno ugasne nad prodišči Tilmenta. Prečenje vzhodnega dela grebena, ki je tehnično manj zahteven od zahodnega, imamo skupaj z mojo planinsko druščino že nekaj let na seznamu pomladanskih tur, a se nam je iz različnih razlogov vsako leto izmuznil. Nazadnje pred dvema letoma, ko sva z Darjo, potem ko sva si celo organizirali  prevoz nazaj na izhodišče, obupali na vrhu Stola ter se vrnili po poti pristopa, saj naju je gosta in mokra megla prikrajšala za sleheren razgled. Srečo poizkusim včeraj sama, in sicer na delu, ki ga brez logističnih akrobacij lahko izvedeš tudi sam, z začetkom in koncem v Breginju, saj je letos izvedba ture, ki jo sicer začneš ali končaš čez mejo, zaradi znanih razlogov onemogočena.

Pogled na dooolg Stolov greben z grebena Muzcev

Potem, ko kolovoz s ceste zavije med skrotovičene bukve, postane strm in odvečna oblačila hitro romajo v nahrbtnik, že slutiš in počasi okusiš kaj te čaka v nadaljevanju. Ob izstopu iz gozda so me najprej prevzeli pogledi proti grebenu, kajti grebena se ne da zaobjeti z enim samim pogledom, in šele ko se je ob videnem prvo navdušenje poleglo, začnem ugibati kje neki poteka stezica, ki vodi do bele pikice, bivaka na sedlu, kamor sem namenjena. Se ne da ugotoviti, tako direktno in strmo je zastavljena, kar dodobra občutiš med vzponom, ko sila lepi pogledi postanejo tudi izgovor za kratek oddih ...

Prvi pogled proti bivaku, ko pridem iz gozda

Proti zahodu do Breškega Jalovca

... proti vzhodu do Stola

Le kam se v nadaljevanju usmeri stezica?

Strmo vse do grebena

... na katerem na severni strani za grebenom Skutnika uzrem lepotce zahodne Kaninove skupine vse do Žrdi

Oni zaželeni razgledi se prvič ponudijo z vrha Gabrovca in poleg najbližjih nad bovško kotlino in Trento zaobjamejo velik del slovenske srebrnine med Mangartom in Triglavom in še dlje. Proti vzhodu po mojem grebenu naprej proti Stolu s Krnom v ozadju ter Matajurjem in Mijo proti jugu ter zelenimi valovi onstran Breginja in drugih zaselkov. Zahodno od Žrdi čez grebena Skutnika in Muzcev do Karnijskih Alp in celo do zasneženih Dolomitov. Naprej po grebenu  proti zahodu.

Nad Sočo

Proti vzhodu

... severozahodu

... zahodu

Breški Jalovec vabi

Valovito proti Furlanski nižini

Toliko je na ogled postavljeno, da bi lahko sede na suhi travi, ure dolgo gledala na vse strani in prepoznavala vrhove ter se spominjala njih obiskov ali pa se ubadala z ugibanjem imen onih še ne poznanih. A nadaljevanje grebena proti Stolu je bilo preveč vabeče in misel, da morda končno doživim razglede s Stola naravnost mamljiva. Okrog dve uri sem prebrala doma, se mi je zdelo premalo tam gori, ko sem z vrha Gabrovca gledala zelo pomanjšan  oddajnik na vrhu Stola. Na koncu je bilo po moje in res sem porabila več časa, predvsem zato, ker je bilo pohajkovanje tako lepo, da sem čim več utrinkov želela odnesti s seboj domov.

Pogled nazaj na bivak in Gabrovec nad njim ter Breški Jalovec zadaj. Uro in pol je obetala tablica na Malem Muzcu

Greben proti Stolu, odprl se je pogled na greben Polovnika, za njim Krn. Nad Bovško kotlino še vse zasneženo

Breginj, Nadiža objame Mijo in jo loči od Matajurja

Pogled nazaj, vsak spust bo treba nazaj prigarati

Zeleni greben Skutnika pod Babama in Žrdjo

Malo je pa že bližji

Podoba Kanina se razširi, tavisoki Julijci pobeljeni, desno Krn

Po dolini proti Kobaridu med Krnom in Matajurjem

Grebeni z vrha Stola, pogled nazaj; Stolov po katerem sem prišla levo in Skutnika desno, zadaj med njima se dviga greben Muzcev

Južna pobočja, po katerih sem se vzpenjala, so prekrita s travami, ponekod porasla z rušjem. Iz šopov suhih rjavih trav že rastejo nove, vse sveže in zelene, tudi pomladne rožice so tod že odcvetele, resje se je posušilo, gozdna meja je bistveno nižja kot na severni strani in krošnje so ozelenele. Na severni strani in ponekod po grebenu pa se vidi, da se je sneg zadržal dlje, bukev in gaber, ki s te strani splezata prav do vrha grebena, še ne kažeta pomladne podobe. Ponudba rožic je bila zaradi različnih razmer na severu ter jugu sila pestra, največje presenečenje pa je bilo tokrat obarvano rumeno. Še zlasti na grebenu je iz še tako majhne skalne špranje sililo življenje, ponekod tudi po pobočjih. Ne znam izraziti veselja in čudenja nad videnim in poleg silnih razgledov na vse strani neba, mi bodo prav ti zlati sončki za vedno ostali v spominu na to turo, saj ne pomnim, da bi več ur hodila, šopki avriklja pa bi me spremljali na celotni poti kakor tukaj - od Gabrovca do Stola, pa še ob sestopu z njega po južnih pobočjih.

Končno se je poklopilo vreme, čas, energija, aja pa v drugo občino smemo, in nastala je ena res lepa tura. Zjutraj zgodaj me je ob odhodu iz Ljubljane pospremila polna luna in zvečer ob povratku se mi je spet nasmehnila gori nad Šmarno goro, kot da bi vedela kakšen lep dan sem preživela. Res je bil, izjemno lep in popoln.