torek, 1. junij 2021

Letošnja pomlad

Ena prav drugačna pomlad se počasi poslavlja; zaznamovala sta jo predvsem korona kriza in pa mrzlo vreme, ki ni bilo prav nič pomladansko. In če pri slednjem, vremenu namreč, ugotovimo, da vpliva na njegovo izboljšanje kratkoročno vsekakor nimamo, bi z bolj premišljenimi ukrepi na potek kriznih dogajanj v povezavi s pandemijo korona virusa zagotovo lahko vplivali.

Pa ne mislim kar počez kritizirati proti kriznih dejanj naše vlade; med mnogimi slabimi potezami je bilo prav gotovo tudi nekaj dobrih. Prelet letal v znak zmage nad virusom je bil milo rečeno neumesten, dejanje pa sila kratkovidno, saj je bil pomladni val le blaga uvertura jesenskemu, ki se, upamo vsi iz vsega srca, v zadnjih tednih počasi končuje. Nerazumljivo je, da se na drugi val v lanskem poletju ni dovolj pripravljala, tudi tega, kar mediji nenehno ponavljajo, da vlada zlorablja kovid situacijo za vladanje trde roke, ji ne zamerim tako močno, kot njeno nesposobnost in odsotnost volje zaščititi male ljudi pred posledicami, ki jih kriza, kakršna koli, vnese in pušča za seboj. Pa zopet ne mislim samo na tiste, ki jim je bolezen vzela največ, kar se lahko vzame, ali na tiste, ki dolge mesece po domovih in bolnišnicah niso smeli imeti stikov s svojimi bližnjimi in so bili v času slovesa povsem sami, v mislih imam veliko množico vseh tistih, ki so jim grožnja pred boleznijo in z njo povezan strah ter številne omejitve povzročili odzive telesa in duha, ki so lastne kriznim situacijam. Telo slehernika se odzove na takšno izredno travmatsko izkušnjo in vpliva na njegovo počutje, ne le v času trajanja izrednih razmer, temveč tudi potem, ko nevarna situacija že zdavnaj mine, lahko še mesece ali celo leta potem. Posledicam telesnih odzivov, ki se pokažejo v obliki različnih bolečin, se pridružijo reakcije na čustveni ravni, tem pa potem običajno sledi zmanjšana možnost razmišljanja, odločanja, presojanja itd., kar vse v končni fazi privede do slabše kvalitete življenja, da zaradi ukrepov in strahu okrnjene socialne mreže sploh ne omenjam. 

Če sklenem svoje razmišljanje, da so bili nekateri ukrepi nesorazmerni in nekoristni npr. prepoved gibanja med občinami in ponoči, nekateri so trajali predolgo, kot zaprtje šol in vrtcev, in vsemu temu dodam še nenehno spreminjanje veljavnosti ukrepov, ki so vnašali med ljudi eno velikansko zmedo, potem ni težko zaključiti, da je finančni minus, ki ga je vlada pokrila s posojili, ki jih bodo morali vračati še naši vnuki, ob vsem zgoraj navedenem, res le en majhen delež škode in hudega, ki ga je v naši lepi deželici povzročila korona kriza ...


Ko so se meje občin odprle, me je pot vodila na izlet. Ja, ne na pohod, kaj šele gorsko turo, na čisto preprost izlet v sončnem dnevu, ob pogledih na zasnežene gore in "otoček sredi jezera". Čeravno z masko na obrazu, je srce prekipevalo nad radostjo življenja.





Po polletni gorski odsotnosti, ko sem le sem ter tja skočila na Rožnik ali se sprehodila po PST, sem kondicijo začela nabirati v Polhograjskih Dolomitih, na kratko v Polhograjcih. Pomladne rožice so bile že mimo in sploh ne pomnim kdaj je minilo leto, ko nisem videla teloha, mačic, trobentic in seveda zvončkov. Sem se sprijaznila s tistimi in se veselila tistih, ki so še bile na ogled postavljene in se na Grmadi, Jeterbenku in še od kje željno ozirala proti zasneženim  vršacem, seveda kadar sta megla ali celo dež to dovoljevala.








Tja v okolico Storžiča je pogled nenehno uhajal, kadar se je sploh kaj videlo in sem šla. Vremenska  napoved za dopoldan ni bila slaba, ko pa sem v Kranju zavila proti Jezerskemu, so se temni oblaki začeli zgrinjati nad mojim ciljem. Na Veliki Poljani sem vedrila in se z dežnikom vrnila na izhodišče. Spet drugič, ker je vmes seveda snežilo in deževalo, sem izbrala vzhodno sosedo, Cjajnovco ali pa vsaj čez Potoško goro na Javorov vrh. Kmalu nad Jakobom se je ulilo, še dobro da sem gor grede pofotkala zasnežen Hudičev boršt.




 

Vmes sem pridno obiskovala Polhograjce. Češnje so zacvetele, cvetovi regrata in jagod so obrobljali potke, najprej popki nato še cvetovi šmarnic so zadišali, snega onstran polj po vrhovih je bilo vedno manj, le topli in sončni dnevi so bili v letošnjem maju, kljub drugačnemu pričakovanju, sila redki.










Dnevi okrog ledenih mož in polulane Zofke niso obetali ne toplote, ne suhote, pa vendar mi je uspelo najti toliko vedrine, da sem se ponovno podala v "okolšno" Storžiča. Pofotkam ga že s ceste proti izhodišču in se ob potočku in cvetoči pomladi odpravim v njegovo vznožje, kjer se usmerim na njegovega vzhodnega soseda. Med planjavami resja in zaplatami snega, s pogledi na vršni stožec Storžiča, proti dolini in seveda proti Julicem, obsedim na predvrhu. Premrle roke ogreje vroča kava, počutim se pomirjeno, mir lebdi tudi okrog mene, prav ničesar ne pogrešam, pogledi in misli pa odpotujejo v dalj in  preteklost ... Toplina in milina, ki sta se naselili v srcu, nista mogli pregnati mraza, ki je vame lezel iz pomrznjene zemlje. Vstanem in se kar nekoliko okornih korakov napotim nazaj, kjer si nekoliko nižje naberem pomladnega cvetja, ki sem ga letošnjo pomlad tako zelo pogrešala in za katerega sem mislila, da ga sploh ne bom videla. Pa me je narava znova, kot že neštetokrat, presenetila. "Lepota brez primere", razmišljam, ko se pod Kališčem potopim v gozd ...





















Na zadnji dan enega najhladnejših, vsekakor pa najbolj mokrega maja, ki je zaključil tudi najhladnejšo meteorološko pomlad v zadnjih 34 letih, se zopet odpravim v Storžičevo sosedstvo, na Tolsti vrh. Ono "tastrmo" pot na Kriško goro izberem, da bodo novi gojzarji že prvi dan začutili, da življenje ni praznik. Šilce žganja v koči si privoščim prav z veseljem, saj je bila to prva odprta koča na katero sem naletela to pomlad, potem z veseljem nadaljujem do vrha. Razveselim se prvih sončkov ob poti, zamislim se nad napisom na ograji na vrhu, prisluhnem cingljanju in blejanju, ki se razlega po strmih pobočjih, se nagledam severne podobe Storžiča, ugibam o debelini snega v Julijcih, skušam uganiti pred koliko leti sem prečila greben Košute, posedim še na Prekovi klopci, kjer tudi gojzarje pohvalim in jim povem, da sedaj gremo pa počasi le še navzdol. Premišljujem koliko lažje bi preživljali korona obdobje, če bi le v hribe in v gore smeli ... Telefonski klic prekine razmišljanje, tema pa je letošnji dopust v Dolomitih, ki bo letos precej zgoden, predvsem pa bo trajal dolgooo, kot še nikoli. 













1 komentar: