Seiser Alm/Alpe di Siusi

Danes, ko tole pišem, kar verjeti ne morem, da je od "pobega" minil že dober mesec. Še dobro, da naša vlada kar pogosto cinca in je ob uvedbi ukrepov včasih tudi ne dovolj jasna ali celo dvoumna. Prav ti dve dejstvi sta nama dan ali dva pred razglasitvijo epidemije in ko so bile regije že zaprte, omogočili že omenjeni pobeg. Smeti ali ne smeti v tujino, je bila kratek čas dilema med odločevalci, in ker je bil odgovor smeti nama bolj ljub, sva ga tako razumeli in se še zadnjič letos zapeljali v Dolomite. Daleč, na skrajni zahod in čez dva dni so doma razglasili epidemijo, ki so ji sledili ukrepi, ki se jih držimo še danes, kljub temu pa število bolnih in mrtvih še kar narašča ... 

Življenja z omejitvami nismo vajeni in prilagajanje posameznikom lahko povzroča nelagodja, ki se v družbi izražajo na različne načine. Kar mene še najbolj skrbi poleg stisk najbolj ranljivih in vseh, ki so izgubili svoje najbližje ter vseh tistih, ki pogosto tudi v neprimernih razmerah skrbijo za bolne, je, tudi zaradi nastale situacije, in ne le zaradi nje, poglabljanje razlik med nami samimi.  In kar je še najbolj grozljivo, politika, ne ena ne druga, ne prispeva prav nič k temu, da bi se delitve omilile, da bi premagali medsebojne razlike, oziroma bi oblastniki pokazali kanček želje po sodelovanju, ki bi bilo v dobro vseh Slovencev. Žal.

Zaradi vsega navedenega je toliko lepše odpreti kakšen album slikic in se sprehoditi po potkah, stopiti na gaz v snegu, prepoznati podobo gore ali grebena, uzreti sončni zahod, modrino neba, ja in oblake, ki nam v naravi tako radi ponagajajo, naše fotografije pa so ravno zaradi njih unikatne. En tak album z zadnjega obiska je Seiser Alm/Alpe di Siusi, ki je bila na seznam želja tokrat uvrščena, ker se je julija izmuznil Schlern/Sciliar in tako sva si vsaj pogledov nanj naužili, je pa tudi sama planota še kako vredna obiska, saj gre za največjo visokogorsko planoto v Evropi, veliko 56 kvadratnih kilometrov, po nekaterih virih pa še več in se razprostira med 1700 in 2350 metri nad morjem. Da je na njej možno na vso moč uživati v vseh letnih časih vsem ljubiteljem narave, od sprehajalcev do športnih zahtevnežev, obljubljajo prospekti, seveda pa je naju predvsem vlekel, s te strani še nepoznan pogled na skupini Schlern/Sciliarin in Langkofel/Sassolungo. In imeli sva kaj videti, na dveh straneh neba planoto obkrožata že omenjeni skupini, proti zahodu se spušča v dolino Eisacktal/Valle Isarco, na severnem robu pa se, preden se prekucne v dolino Grodental/Val Gardena, povzpne na Pizberg in Puflatsch. Slednji je bil tudi najin cilj.

Schlern s stolpoma Santner in Euring predstavlja zahodni branik Dolomitov

S svojim dolgim grebenom proti vzhodu zaobjema dobršen del planote 

... in predstavlja njen južni rob

Na nasprotni strani ta rob zaokroža skupina Langkofel/Sassolungo,
ki prav kakor na vse strani, tudi na to stran kaže imenitno podobo

Tukaj že nekoliko bližje 

... in še bližje 

Po tole hiško sem šla v cel sneg

Tudi ta ni slaba

... in s to sem pohitela, ker je grozil napad oblakov

Proti razgledni ploščadi na vrhu Puflatsch

Dvigajo se tudi oblaki. Tanajvečji je pristal na skupini Sella

Njegovi bratci se preganjajo po skupinah Puezgrupe in Geislergruppe/Gruppo delle Odle

Nagnetli so se se tudi naprej proti severu

Za hip se je odprl pogled na Odle

Pogled po planoti proti severu

... in zahodu

In krog je sklenjen

Takole pa sva se poslovili od skupine Langkofel na nasprotni strani, na sedlu Sellajoch/Passo 
Sella ob povratku domov

Še dobro, da se pod najinem vrhom k počivanju spravljajo "šlernske čarovnice", ki kadar ne letajo na metlah in s svojim druženjem ne uničujejo lepega vremena na planoti, rade zelo udobno počivajo na svojih  ležalnikih. Tudi midve sva in bilo je prav imenitno, tako da sva po sestopu še malo spoznavali okoliščino najinega tokratnega bivanja, v apartma pa prišli ravno še pravi čas, da sva ujeli sončni  zahod in zadnji pogled na Schlern.