Muntejela de Sennes/Monte Sella di Sennes

Realizacija neizpolnjene junijske želje je bila načrtovana enega lepega septembrskega dne. Tokrat za izhodišče izberem konec doline Rautal/Val di Rudo, kjer se nahaja koča Pederu, ki je tudi sicer izhodišče za številne ture na vrhove, ki se dvigajo nad visokogorsko planoto Fanes na eni strani in planoto Sennes na drugi. Na slednjo bo tudi nas vodila današnja pot, in sicer nas bo strma vojaška cestica najprej dostavila na rob planote. Od tod pa čez planino Sennes do vznožja 2787m visoke gore, ki obljublja širne razglede, za vadranje z 1300 višinskimi metri razlike pa je v opisu ture "predpisano" tri in pol urno uživanje. Slednjemu že v startu dodam eno debelo uro, saj na tak čudovit dan pa res ne mislimo hiteti in za visokogorske užitke si je treba čas vzeti.

Prva nas pozdravi Seekofel/Croda del Becco, ki je glavna "obtožena" za današnjo
turo, saj sem z njenega vrha prvič uzrla lepoto in obširnost planote

Tukaj se ji je že pridružila naša današnja izbranka, na skrajni levi strani

Proti Senneshutte

... in mimo nje čez širne pašnike do koče Munt de Sennes s pogledom na naš cilj, na levi.

počitek v Val de San Berto

... od koder so bili pogledi nazaj nekoliko mrčasti. Hohe Gaisl/Croda Rossa, Cristallo,
čisto pod oblaki Sorapiss

Nad planoto Fanes, v ozadju gore nad Cortino

Pogled na najbližje sosede jasnejši

... modrina tudi proti našemu vrhu. Tukaj že na zahodni strani, kjer je teren sprva travnat

Križ na vrhu na obzorju 

Počitek na vrhu je dobro del, čeravno je meni radost v srcu, še preden sem prišla do križa, že začel najedati pogled proti jugu. Oblaki so se zelo hitro gostili in temnili. Sprva nisem hotela verjeti, da se vreme sila naglo slabša, tudi vremenska napoved je bila še zjutraj pred odhodom iz apartmaja izjemno dobra, za cel dan, brez kakršnih koli neviht. Tudi panike v takšni situaciji ne maram, a v trenutku, ko je sončno svetlobo tudi na našem vrhu nenadoma zagrnil oblačni pas, pri čemer je potegnil še hladen piš vetra, sem vendarle morala odločno oznaniti: "Dol moramo, zelo moramo pohiteti, upočasnile bomo le na krušljivem pobočju, ko bomo z zahodne strani gore zavile na vzhodno ..."

Proti severu in severovzhodu je bilo še vse v redu,

...proti jugu in jugovzhodu pa se je že konkretno zapiralo.

Tole je bil še zadnji posnetek z vrha v smer kamor je šla naša sestopna pot in ko družbe 
že ni bilo več na vrhu

Poleg nekaj kapelj dežja, grmenja in sikanja strel nas je na sestopu spremljala tudi sreča. Namreč, najhujši del nevihte smo preživele že v zavetju koče Munt de Sennes. Prijazni pastir nam jo je odprl, čeravno je bila uradno že zaprta, in nam pičli zalogi navkljub, postregel s pivom, tako da čakanje, da se vreme umiri, niti ni bilo tako zelo slabo. Hvaležne, da se je vse tako srečno končalo, smo zaščitene proti dežju in med redkim grmenjem sestopile v dolino, prijateljici naprej, jaz sem namerno nekoliko zaostala.

Rahel dež me ni prav nič motil, celo prijal mi je, kakor bi hotel izmiti vznemirjenje, da ne rečem strah, ki se je ves čas sestopa hotel splaziti med moje misli ter jih zbegati. Ni mu uspelo, občutek odgovornosti in dejstvo, da pot z izjemo krušljivega pobočja, ki ga bo potrebno prečiti, ni zahtevna, sta ga, čeravno je bil sila nadležen in vsiljiv, celotno pot zelo uspešno preganjala. No, čas za popolno sprostitev še vedno ni primeren, saj smo še vedno nad 2000 m, in tudi nobenega zagotovila nisem imela, da je nevihta res že zadnjič zamahnila s svojim repom, sem pa počasi le začela čutiti tudi veselje. Veselje v srcu, ki me običajno zajame in ki se mu vsakokrat z vso dušo tudi prepustim, gori na vrhu gore, pod nebesno modrino in v objemu gora in od pogledov na te iste gore prevzeta. Tokrat je prihajalo z zamikom, to veselje namreč, z nekoliko trpkosti in z veliko mero hvaležnosti šele tukaj na travnikih planine Sennes. Čisto na dnu duše in čisto potiho, pa mi je bilo žal za soncem, ki meje tako nenadno in naglo zapustilo prav na vrhu ene čudovite gore. "Opustiti pričakovanja zaradi strahu pred neuresničitvijo, bi pomenilo, odpovedati se radostim življenja. Le kdo bi si tega zares želel," sklenem razmišljanje in pohitim za prijateljicama ...