Steze In Sledi: Peitlerkofel/Sass de Putia 2875m

Skupina Peitlerkofla je relativno majhna gorska skupina v Dolomitih. Nahaja se na severozahodnem robu gorstva med dolinama Eisacktal/Valle Isarco na zahodu in Gadertal/ Val Badiana na vzhodu. Proti jugu se razprostirata bolj znani Geislergruppe /Gruppo delle Odle in Puezgruppe/Gruppo Puez, ki sta dovolj oddaljeni, da ne zastirata tudi daljnih pogledov proti jugu. Pogledi proti severu, čez Lusner Bergen in Pustertal/ Val Pusteria pa sežejo vse do zasneženih velikanov Visokih Tur in Zillertalskih Alp. Na vzhodu se dvigujejo Braiški Dolomiti, za njimi silhuete Sextenskih. Peitlerscharte skupinico deli na zahodni in vzhodni del, v slednjem se dviga tudi najvišji vrh, po njem je dobila skupina ime in bil je cilj tokratnega potepa.

"Telebajski še spijo," smo se hecale, ko smo kmalu nad izhodiščem dosegle te lepe travnate planjave

... namesto njih, telebajskov namreč, uzremo severni obraz našega cilja

Prav kakor v pravljici, naravnost iz zelenja je zasijala skalna podoba našega izbranca

... ki je bil še mnogo lepši ob povratku, ko je v soncu sijal

Vmes se je zgodila tudi resnična pravljica tistega dne. Ne le na njegov vrh nas je vodila pot, tudi obkrožile smo ga. Okrog in okrog njegovega vznožja se namreč razprostirajo visokogorski pašniki neizmernih velikosti, posejani z lesenimi hiškami in temnozelenimi smrekami ter žuborečimi potočki. Med njimi se vijugajo nezahtevne cestice in potke, tako da pogledi brezskrbno tavajo in raziskujejo njihovo obrobno čipko, ki je res bogata. O njej v nadaljevanju, najprej se povzpnemo na vrh, ki kakor sem že obljubila, zaradi svoje obrobne lege ponuja pravo bogastvo razgledov.

Pot do Peitlerscharte ob pogledih nazaj in ob potočku hitro mine, tam prvič uzremo severno podobo Geislergruppe, ki sem jo jaz še posebej težko pričakovala. Škrbina je tudi križišče več poti in sem se bomo ob povratku tudi vrnile.

Na stezi proti škrbini, pogled nazaj

Na škrbini stopimo na sonček, ki se mu pustimo ogreti

V nadaljevanju se potka nekaj časa še vije med travami, potem pa se ustrmi in postane bolj skalnata. Pripelje nas na sedlo med obema vrhovoma od koder se na najvišji vrh vzpne lahka zavarovana pot, ki se izteče tik pod križem na vrhu.

Moja neučakanost je bila silna in ob videnem me je preplavil občutek radosti. Okrog in okrog in daleč do obzorja je vse kipelo proti nebu, oni najbolj oddaljeni so se belili v soncu. Dolgi grebeni nad strmimi melišči so bili videti kot mogočne trdnjave, svetlo zelene zaplate visokogorskih trav so prekinjale planjave temnozelenega ruševja, in so strogost severnih podob gorskih skupin pred menoj le nekoliko omilile. Od onih najbližjih na zahodu je pogled segel daleč na jug in potem še na vzhod in čisto na koncu še proti severu. Kar nekaj vrhov je, ki jih v srcu nosim in pozdravim kot znance. Najbolj številni so oni, ki me medse in na svoje vrhove še vabijo, in kot vedno, se najbolj globoko poklonim vsem tistim, ki so dosegljivi le izbrancem. Resnično uživam, ne vem koliko časa je trajala zamaknjenost, ko slišim prijateljico vprašati, če danes ne mislim nič malicati. Prisedem, stegnem noge, iz nahrbtnika z eno roko vzamem malico, z drugo sežem po ponujeni kavi ... Počivati na vrhu razgledne gore, v lepem vremenu, ob dihjemajočih pogledih na prostran gorski svet in srkati vročo kavo; občutek, ki ga ni moč primerjati z ničemer ...

Proti zahodu pogled na preostali del skupine in na severno podobo Geislergruppe/Gruppo delle Odle

... ki se ji tukaj pridruži Puezgruppe/Gruppo Puez. Za njo Sellagruppe/Il Sella, zadaj pa Langkofel/Sassolungo in skupina Marmolada.

Naprej proti jugu silhueti M.Civetta, M. Pelmo, nad Gadertal/Val Badia pa vrhovi okrog

Falzaregopass/Passo Falzarego z začetkom vzhodne panorame nad dolino.

Vzhodno stran doline Gadertal/Val Badia namreč krasi pogled na skupino, ki skoraj
navpično pada proti dolini in je ime dobila po osrednjem vrhu Kreuzkofel/Sasso
Santa Croce/Sas dla Crusc.

Naprej proti vzhodu se v vsej svoji lepoti na ogled postavijo Pragser Dolomiti/Dolomiti di Braies

... z najvišjo Hohe Gaisel/Croda Rossa d’Ampezzo

... in na koncu še čez Kronplatz/Plan de Corones proti severu, Visokim Turam in Zillertalskim Alpam

Dolgost uživanja na vrhu gore je včasih prav kratka, iz različnih razlogov. Tokrat se mi je zdelo, da imam časa na pretek in sem si ga tudi vzela. Verjetno me včasih sohodci nekoliko težko čakajo, ko se z zemljevidom na kolenih vrtim okrog svoje osi, čeravno sedaj že vedo, da je temu pač tako. Sem se pa jaz naučila, da ko ne sodelujejo več v mojih določanjih vrhov in glasnih ugibanjih ali se kakšen tam zelo daleč res vidi ali ne, to pomeni, da se približuje čas odhoda ...

Pri spustu smo se najprej poslovile od razgledov proti jugu in zahodu, že pred škrbino smo dokončno hrbet obrnile "Messnerjevi dolini" in "Iglam", ki se dvigajo nad njo, na škrbini pa zavile na najlepši del popotovanja tega dne.

Od tukaj naprej se ne morem opredeliti; ali so bile lepše gore, ki so nas spremljale ali visokogorske zelene planjave, ki so za vsakim ovinkom, in teh ni bilo malo, pokazale drugačen obraz, kot bi se šle lepotno tekmovanje. Nepopisno lepo in tudi presenetljivo, saj obhod poteka na višini okrog dva tisoč metrov, malo gori, malo doli, od južnih plati gore pa do izhodišča na severni strani, kjer smo zjutraj začele.