Dve špici/Due pizzi

Pred dnevi, ko sem za potrebe načrtovanja ture, po dolgem času odprla dve desetletji star Mašerov vodnik po zavarovanih poteh,  me je ob pogledu na letnice pristopov na opisane vrhove, ki sem jih takrat zelo skrbno beležila v kazalu ob številkah opisanih tur, preplavil občutek nostalgije ... Najprej, potem sem se za hip razveselila, da bom v naslednjih dneh uživala še na eni od opisanih tur, ampak res le za hip, kajti naslednja ugotovitev je bila, da sem se skozi divje lepo dolino Dunje s pogledi na razpenjeno rečico globoko pod drzno speljano cesto in na podobe onkraj njene struge, kjer se ostenja Montaža in njegovih sosedov skoraj navpično dvigajo proti modrini neba, nazadnje peljala pred desetletjem in pol. Dolgo nazaj je to, predolgo zapišem sedaj po ponovnem obisku. Že res, da sem greben Naborjetskih gora kasneje obiskala še nekajkrat, iz drugih izhodišč, tudi velikani in poti nanje, na nasprotni strani, so mi med tem postali domači, pa vendarle. V poldrugem desetletju se marsikaj spremeni; človek ne postane le bolj izkušen in moder, se tudi postara in v desetletju in pol v človeško  življenje vstopijo in izstopijo številni ljudje, ki so nam dragi in blizu tudi sicer, ne le na gorniških poteh. Sklenejo se znanstva in prijateljstva, ki osmišljajo življenja sama ali le bogatijo doživljanje gora in te nitke so neverjetno trdne, največkrat vse dotlej, ko jih ne pretrga usoda življenja. "Vdajanju spominom se prepustim, ko bo čas zato," se odločim tistega dne in nadaljujem z iskanjem potrebnih informacij za obisk dvojčic, Cime Alte in Cime Vildiver, ki sta najzahodnejša dvatisočaka v grebenu, ki Dunjsko dolino loči od Kanalske.
Jutranje popotovanje iz Dunje po cesti na preval Rudni vrh/Sella di Somdogna je bilo spokojno, pogledi s ceste navzdol globoki, občasno divje razdrapani, navzgor visoki, kjer se med drevesi občasno prikaže podoba najvišje stene Julijskih Alp, kamor pogled tudi med vožnjo nehote sili. Cestica naju je dostavila na izhodišče, ki je nekoliko pod sedlom. Spodaj pogled na protagonista doline s ceste.

Potka se kar takoj precej strmo zažene v breg, k sreči tudi skozi gozd, preči grapo in naju ob enem neljubem srečanju s kačonom, ki je bil k sreči še precej lenoben, po dobri uri pripelje na sedlo, odkoder prvič zagledava obe sestrici. Že od tukaj se vidi kako prepadno južno steno Cime Alta skoraj vodoravno prereže izklesana polica. S sedelca se potka izpostavljeno spusti pod krušljivim skalovjem, ki jih Piparji pošiljajo v to smer in se nato usmeri nazaj navzgor na naslednje sedlo Čanalut/Forchia di Cjanalot, ki že omenjeno skupino Piparjev povezuje s prvo od špic, Cimo Vildiver. Od tod tudi prvič pokukava v Kanalsko dolino in znance onstran nje.

Prvi pogled na obe gori

S sedla mimo bivaka Bernardinis  do vrha Cime Vildiver ni več daleč, je pa vse bolj razgledno in cvetoče, tudi opominjajoče, saj pot pelje mimo številnih ostalin iz časov nesmiselne prve svetovne morije, ker sta bili gori zaradi obširnih razgledov na dolini precejšnjega strateškega pomena.

Na vrhu Cime Vildiver, v ozadju Cima Alta ...

... tukaj lepo vidna izklesana polica in križ na vrhu

Vsa cvetoča pobočja gore v svojih nederjih skrivajo rov ...

Logistični zaplet prehoda z ene gore na drugo so vojaški strategi pred več kot sto leti rešili tako, da so skozi vzhodni vrh skopali rov po katerem so nato dostopali na škrbino na zahodni strani gore, od tam pa onstran naravnega okna izklesali polico v južni steni zahodnega vrha, ki jim je omogočala dostop na Cima Alta in naprej na greben, ki gori sledi proti zahodu. Mojstrsko, še danes občudovanja vredno, nesmiselno in žalostno, ker trpeli in umirali so vojaki v svoji domovini, njihova trupla pa so strohnela v tujini ...

Pogled iz rova na Kanalsko dolino

Po izstopu iz rova pogled na okno in vzhodno pobočje Cima Alta

skozi okno in ...

... po polici

... nad katero je vse polno rožic

Tik preden doseževa vrh naju pozdravijo tudi planike

Z vrha se razprostirajo edinstveni pogledi na gore, ja predvsem na gore, okrog in okrog. Številni Karnijci so na ogled postavljeni. Odvrti se začetek njihovega odkrivanja, nekakšna posebna hvaležnost, ki jo vedno občutim do soljudi, ki so mi pokazali kaj posebnega v gorah. Potem po grebenu Naborjetskih gora proti vzhodu in zahodu, ki so se mi na začetku odkrivanja zdele tako zelo oddaljene, sedaj pa so često komaj na polovici, ko se odpravim kam proti Dolomitom. Mogočnež Montaž tam čez in pregrade z imeni Špikov čez Viševo kraljestvo vse do Višarij na eni strani ter čez Strmo peč vse do najzahodnejšega dela grebena, kjer sem menda edinkrat v svojih pohajanjih občutila strah pred divjino in samoto. In zopet spomin na vse ljudi s katerimi sem se potepala tam čez, kadar nisem bila sama. Prav odkrivanje Zahodnih Julijcev me je navdajalo z nekim hudim notranjim zadovoljstvom, podobnega, vendar bolj intenzivnega, sem občutila samo še, ko sem spoznavala divjino Martuljkove skupine. Potem sta se tam v daljavi pokazala Mangart in Jalovec ter Loška stena. Velikani na katere so me vodile poti, med njimi so žal tudi takšne, ki jim nisem bila nikoli dorasla, kljub temu sem neizmerno hvaležna za vse občutke radosti, ki se rodijo ob spominjanju. Morda me je prav utrip žalostne zgodovine in čudovitosti narave gori na vrhu Cima Alta odnesel iz trenutka sedanjosti in me ovil v pajčolane vseh tistih duš, ki brez omejitev zemeljskosti krožijo med najvišjimi vrhovi in oblaki in ker jih imam rada, neizmerno rada, včasih popazijo name ... Vprašanje, če jaz danes ne bom nič malicala, me vrne iz sveta onkraj naših čutil in potem skupaj s pomočjo zemljevida določiva še vse tiste vrhove, za katere nisva bili prepričani, da jih je od tod moč videti, si ogledava sestopno pot in med šopi planik začneva z drugo polovico poti, ki se je iztekla na Pian dei Spadovai ...