V deželi svizcev

Goro nad jezerom Wolayer See sem prvič uzrla pred nekaj leti prav od jezera.  Zelo posebna se mi je zdela vsa zelena in blagega videza med svojimi skalnimi sosedi, čeravno nič bistveno nižja. Doma kasneje ugotovim, da sliši na ime Rauchkofel, je visioka 2460m, da je z nje lep razgled prav na že omenjeno imenitnejše sosedstvo, predvsem severno steno najvišjega vrha Karnijskih Alp Hohe Warte/Monte Coglians in Wolayer Seekopf/Monte Capolaga, ki se kot vse "jezerske gore" ogleduje v jezerski gladini. Skratka zadosten razlog, da je ta zeleni imenitnež pristal na seznamu želja.

Rauchkofel z jezerske strani ...

Wolayer Seekopf/Monte Capolaga

Včerajšnji dostop se je zgodil iz avstrijske smeri, ko sva glavno prometnico skozi Ziljsko dolino zapustili in se usmerili proti prelazu Plockenpass/Passo di Monte Croce Carnico in potem v dolino Valentintal. Pot naju je vodila iz dna doline čez rožnate pašnike, ob potoku in snegu, malo tudi po njem, pod strmim severnim ostenjem, ki se z vrha Hohe Warte spušča proti omenjenemu prelazu. Nekoč naj bi bil to ledenik, ki kakor številni drugi v Alpah, izginja. Ob prihodu na prelaz Valentin Torl, ki najino goro povezuje z najvišjo karnijsko, sva pokukali tudi na nasprotno stran, proti jezeru, malček počili in potem zavili v kratko grapo, ki se je iztekla na pašnike pod vršnim delom Rauchkofla ...

Najin cilj pod oblačkom ni prav blizu

Šumenje potočka in žvižganje svizcev 

... naju je spremljalo skozi nebeško lepo pokrajino

... vse do sedla Valentin Torl, kjer prvič pokukava proti jezeru

Že v grapi sva slišali pozvanjanje zvoncev,

... nad prostranimi pašniki sva nato tudi že uzrli  križ na vrhu

Zaman sem iskala sledi ene ali druge ferate čez severno steno karnijskega prvaka

Tudi proti zahodu pogledi očarljivi

Celotno, res barvito pot, so naju spremljali svizci. Sva jih nekaj časa šteli, pa ni šlo, jih je bilo preveč. Nekateri so le svarili in opozarjali s svojimi žvižgi, drugi se pri svojem igranju in tekanju niso zmenili za mimoidoče, spet tretji so obedovali in se pri tem niso pustili motiti. Najbolj pa naju je presenetila družinica prav na vrhu, kjer nama je eden od članov dobesedno jedel iz rok. Veselje nad videnim je zasenčilo občutek za čas in že ob vračanju v dolino sva bili mnenja, da tokrat narava ni le šepetala, zelo, zelo lepo naju nagovorila.