Na skrajnem severu Dolomitov

Poletje letošnjega leta se je začelo v gorah, natančneje v Dolomitih. Nekoliko stresno na začetku spričo ugibanj o odprtosti meje z Italijo, oziroma Avstrijo in tudi vremenske napovedi so obetale vse od sneženja do lepega vremena. Zmagal je pogum, zgodil se je odhod in na celotnem potepu smo imele en sam deževen dan, na mejah pa kot, da koronavirusne bolezni ni nikoli bilo ...

Razgledni 2839m visok Durrenstein/Picco di Vallandro v Brajiških Dolomitih se je zgodil prav na prvi poletni dan. Iz doline je videti kot čisto pravi dolomitski velikan, s planote, kamor pošilja svoja južna pobočja in od koder vodi pot na njegov razgledni vrh, pa je njegova podoba zelena in cvetoča in oglašanje kravjih zvoncev zamre šele visoko gori pod grebenom. Nemara bi bila serpentinasta pot celo nekoliko dolgočasna, če ne bi tik za hrbtom, onstran cvetočih pašnikov na planoti Platzwiesen/Prato Piazza, v številnih odtenkih rdeče, ki sojih tokrat ozaljšale še zaplate snega, proti modrini neba kipela čudovita Hohe Gaisl/Croda Rossa, bojda najtežje dostopen tritisočak v Dolomitih. S pridobivanjem višine na naši poti je rasla tudi njena lepota, odkrivati pa so se začeli tudi številni drugi sosedje, bližnji in daljni, poznani in neznani, že obiskani ali še željeni, tudi  številni nedosegljivi, dokler na vrhu na dveh in pol straneh neba ne zavladajo dolomitski lepotci, na preostalih pa oni iz Visokih Tur.

 Pobočja Durrensteina po katerem vodi pot proti vrhu

Hohe Gaisl na nasprotni strani,

... višje se ji pridruži pogled na skupino Cristallo, proti zahodu pa na Brajiške Dolomite in naprej

Križ na vrhu Durrensteina 

Hohe Gaisl z vrha 

Sextenski Dolomiti

Tukaj daleč zadaj tudi Monte Pelmo in Civetta

Proti severu

Proti severozahodu tudi Muntejela de Sennes - nesojeni cilj naslednjega dne

Ko sem lansko leto z vrha Seekofel/Croda del Becco odvrnila pozornost od slikovitega jezera Pragser Wildsee/Lago di Braies, v čigar gladini se gora ogleduje na severni strani, je name v nasprotni smeri  močan vtis naredila obsežna visokogorska planota prepredena s potkami in okrog in okrog obrobljena z meni neznanimi vrhovi, saj sem takrat od bližnjih prepoznala le zgoraj omenjeno lepotico Hohe Gaisl, seveda z nasprotne strani od včerajšnje. Teoretična raziskava me je seznanila, da gre za visokogorsko planoto Sennes, ki je del obsežnega Naravnega parka Fanes-Sennes-Prags. Območje parka zajema najsevernejše dele Dolomitov, nekateri oboževalci Dolomitov jih uvrščajo kar med najprivlačnejše dele celotnega gorstva, tudi zato je bil obisk zahodne sosede Seekofela, Muntejela de Sennes med prvimi cilji junijskega obiska Dolomitov. Žal se ni izteklo po načrtih in smo prišle le do koče Munt de Sennes. Kljub temu je bil obisk planote popoln, vzpon na  Muntejele pa samo prestavljen, zagotovo ne za dolgo ...

Lanski pogled na planoto

Tokratno pot začnemo pri koči Ra Stua na istoimenski planini. Pozdravijo nas živali na paši, ki pozvanja z zvonci, žuborenje vode v gorskih potočkih, ki so zdaj stisnjeni med skalne čeri, takoj za tem pa se deltasto razlijejo čez zelene travnike, in rožice, ki v najrazličnejših združbah zaživijo svoje kratko življenje. Temno zelene smreke z redkimi macesni vmes obkrožajo pašnike, nad njimi se proti modremu nebu dvigajo gore. Človek bi lahko sedel dol, občudoval in se čudil, poslušal in bil radosten nad življenjem samim. In potem bi legel vznak in bi ves prevzet strmel v čudovitost narave, in toplo sonce, ki je naravi pravkar vdihnilo življenje, bi ogrelo njegovo dušo, nemir bi pregnalo iz nje in pozabil bi, da je želel nadaljevati svojo pot...

... Potem pa bi mu bilo žal, če ne bi nadaljeval po poti naprej in navzgor na planoto Sennes. V takšno pretresljivo lepo okolje se namreč izteče pot, ko pripelje na planoto do Rifugio Sennes.

Zavoljo mojega slabega počutja smo me pot nadaljevale, kot že rečeno, ne do končnega cilja, temveč le do Mount de Sennes nad katero se dviga Muntejela de Sennes. Kljub temu smo bile nad pohajanjem navdušene in si bile tudi edine, da je en obisk te obširne planjave v tako osupljivo lepem okolju zagotovo premalo.

Nad travniki planine Munt de Sennes se dviga Muntejela de Sennes

Vzhodna soseda Croda del Becco/Seekofel

Proti gorski skupini Lavarela

Hohe Gaisl/Croda Rossa in Cristallo

Ob povratku smo zakrožile po eno dolomitsko razglednico do jezera Misurina. Potep je bil sklenjen in v naše počitniško stanovanje smo se vrnile z željo, da se meni zdravje vsaj ne poslabša.