Brezniške peči

Greben, ki se dviga nad vasmi pod Stolom in sliši tudi na ime Greben nad Kašarijo, ponudi prijetno pohajkovanje v stilu gori, doli in na okoli, kjer ne gre le gori in doli. Greben skromnih višin, najvišje 1122 m visoko se povzpne na Smokuškem vrhu, imenovanem tudi Vrh peči, in lepih razgledov; na gorenjska mesta in vasi ter polja med njimi na jugu od koder pogled spleza na Jelovico in dalje na Bohinjske gore ter seveda ono ljubko jezero z otočkom, v ospredju. Za njim se razkazujejo številni najvišji v kraljestvu Julijcev, po največji dolini pod njimi pa si pot utira najdaljša slovenska reka. Karavanški greben je preblizu, da bi bil viden v celoti, dominantno vlogo prevzame najbližji Stol s sosedi ... Potka je mehka in udobna, obrobljena z resjem in mahom, občasno z brinjem. Nanjo se je najbolje podati spomladi, ko resje zažari in v skalah zasvetijo prvi sončki, vendar ne prezgodaj, ker v mokrem ali celo ledenem, postane lahko nevarna, ker je mestoma kar divja. Me smo nekoliko zamudile; resa je odcvetela, avriklji pa so krasili le še severne strani skalnih odsekov, je pa bilo drugih rožic v izobilju.

Pogled na Prešernovega sv. Marka v dolini je obudil spomin na številne može, katerih življenje in delo je povezano z vasmi pod našim današnjim grebenom. Poleg Prešerna še Čop in Jalen, pa Finžgar in Anton Janša. Prav slednji ima zasluge, da se bo čez tri tedne odvil prvi svetovni dan čebel, in sicer na rojstni datum največjega  čebelarja svojega časa, ki se je rodil 20. maja 1734 v Breznici pod Stolom. Kipe vseh petih slavnih mož je moč videti pred OŠ Žirovnica. Da je danes praznični dan, nas je spomnila prvomajska budnica, ki je iz doline segla vse do našega grebena in tudi zato je bil obisk Titove vasi v dolini Završnice nazajgrede prav priročen. Ob kavici pri Završniškem jezeru se odločimo, da gremo pogledat in povonjat  narcise v Plavški rovt, četudi nismo bile prepričane, da že cvetijo. Na naše veliko veselje smo našle poljane čudovitih cvetov in omamnih vonjav. "Kar preveč lepot za en dan in da bi jih bilo še veliko, takšnih dni namreč," smo si bile enotne ob slovesu.

Greben

Je res izjemno hudo, kadar dlje časa ne morem v gore. Abstinenčna kriza nastopi prav kmalu in se stopnjuje do neslutene intenzitete. Takšna obdobja so predvsem duhomorna, v vsakdanu mi nekaj manjka in predvsem si želim, da okoliščine, ki mi ne dovoljujejo hoje v gore, čim hitreje minejo. Včasih takrat tudi kaj napišem, tudi tokrat sem.

Posebna zdravljica

Ko so ljubljene gore nedosegljive,

ko so misli skrotovičene,

modrina neba nevidna,

steza k soncu v megli izgubljena,

prijatelji dragi v molk zaviti,

se duše polasti nostalgija …

Takrat, se je pogumno grenkemu žalovanju treba odreči.

Takrat, spomine najdražje je treba obuditi,

takrat, v resničnost najbolj nenavadnih sanj je treba verjeti

in takrat, je s kristalno čašo samemu sebi nazdraviti znati ...

Stranski učinek vsake takšne dolgotrajne nedejavnosti je izguba kondicije, kar je treba pri ponovnem začetku aktivnosti upoštevati in si turo prilagoditi. "Brezniške peči bodo pravšnje," si rečem, "saj je možno predčasno sestopiti in ni nujno, da prehodim celoten greben." Pri Završniškem jezeru začnem, šele nekoliko pred poldnevom in stopim na greben, ko je v številnih cerkvah po prijaznih vaseh na vznožju južne strani grebena, zazvonilo poldne...

Najprej strmo navzgor,

... nato prečno skozi čudovit gozd na greben 

Prav gozd in pot sta se mi danes zdela še posebno fascinantna, saj razgledi niso bili tisti najlepši. Bukev je zažarela v tisti nežni komaj rojeni zeleni barvi, vmes pa redke smreke in borovci, nad njimi pa modrina. Na potkah poleg šelestečega listja, tudi nekaj storžkov in iglic, pa prepletanje korenin prav posebnega videza. In pot gori na grebenu, kadar ni splezala v skale, je bila vsa mehka in od mahu zelena, obrobljena z resjem in svetlo zelenim borovničevjem.

Bi naredila krivico številnim rožicam ob poti, če jih ne bi omenila. Barvito in dišeče na celotni poti in če se je z juga slišal utrip civilizacije, je s severa pot le občasno dosegel glas šumenja Završnice. Gamsom danes ni bilo do poziranja, pustili so se le na kratko videti, sicer pa samotno...

Kot že rečeno, razgledi danes niso bili tisti najlepši, sem pa kmalu na začetku, ko sem se trudila ujeti v objektiv Vrbo in Blejsko jezero hkrati, zagledala zlatorumeno cvetko, ob kateri sem najprej pomislila na eno od lepih misli, ki sem jih po elektronski pošti dobila zjutraj; cvet ne sprašuje listov, kje naj cveti... Kako skromen je v skalnih razpokah in kako čudovit cvet s prijetnim vonjem ima. Pogledi na te ljubke in krhke cvetove, ki jih je izjemno težko fotografirati, saj se že ob rahlem vetriču pozibavajo in kimajo, so me povsem prevzeli in posvetila sem jim vso svojo pozornost.

Po dolini Završnice sem se vračala proti izhodišču; občutki veselja, sreče in zadovoljstva so me prevzeli.