Španov vrh

Kljub slabemu vremenu sem se včeraj odpravila na turo. Dokler bo šlo, bo šlo, če ne se obrnem. Pobožna želja je bila krožna od Jesenic čez Planino pod Golico do doma Pristava in nazaj na Jesenice.   Ostalo je pri želji, obrnila sem na Španovem vrhu in prišla domov premočena, ampak zadovoljna z opravljenim. Nazaj grede sta mi tik pod Planino pod Golico ustavila dva planinca, pa sem se za prevoz lepo zahvalila in nadaljevala peš.

Verjetno, da o dežju, megli in z njima povezani nevidljivosti, sploh ne bi pisala, če ne bi po naključju našla groba slovenskega alpinističnega velikana Joža Čopa. Vedela sem, da je svoj zadnji dom našel na pokopališču pri cerkvi Sv. Križa, kje ta cerkev je pa mi ni bilo znano. Na Planini pod Golico mi je prijazna domačinka  na vprašanje kje gre pot proti Španovemu vrhu odgovorila, da mimo omenjene cerkvice. Naslednje moje vprašanje se je seveda nanašalo na grob. Ne vem katera je bila bolj presenečena; ali jaz nad njenim pritrdilnim odgovorom, ali ona nad mojim vprašanjem. Sneg pa že ne bo ovira sem razmišljala, ko je rekla, da ga je preveč, da bi obeležje našla. In sem ga.

Pot proti cerkvi

Na levi strani cerkve sem na pokopališču

našla nekoliko poseben spomenik

zelo posebnemu človeku.

Pogosto v sožitju:  skedenj in kozolec

Sem odkopala sneg, da sem našla tablico za svojo smer.

Debelina snežne odeje narašča z višino

vse več je dežja in megle in zato obrnem.

Baba, tokrat karavanška Dovška Rožca

Na robu gozda:

Megla se je ravnokar umaknila,

pod ivnato zaveso pa se 

poraja novo življenje.

Na grebenu:

 razkošen in bahav

veličasten,

skuštran,

... in zrcalce, zrcalce na steni, povej ...

In na vrhu:

Samo najvišji, najimenitnejši,

izbrani in

težko dostopni ter

najbolj estetski, se s svojimi vrhovi poganjajo v nebo. 

Na koncu se je za trenutek odkrila prva dama Karavank - Kepa.

Jerebikovec - kratko, strmo, razgledno

Do Mojstrane, izhodišča tega razglednega vrha, ki je najvišji vrh Mežakle, je od mojega novega doma manj kot deset km vožnje in samo dve uri vzpona. Torej, če si želim tako kar zelo od blizu spogledati z Očakom in njegovo druščino, si to lahko privoščim praktično kadarkoli. Ta podatek je fascinanten, ker doslej je vsaka vožnja v Julice in nazaj trajala ogromno časa, predvsem pa polovico rezervoarja goriva in precej evrov za polnjenje le-tega. To nedeljo nisem izbrala le ravno prav razglednega balkona, pogledom in razgledom je bilo naklonjeno tudi vreme. V zimskih razmerah sem bila na tem kopastem vrhu prvič,  v letnih razmerah pa enkrat v prejšnjem stoletju. Pot je še vedno, kot je zapisal g. Mihelič, speljana premočrtno, po mojem mnenju za primer nenadne megle nekoliko pomanjkljivo markirana, poleti je verjetno tudi prijetno hladna. Ponudi nekaj razgleda; pri klopci in na sedlu, ko strmina nekoliko popusti. Pogledi z vrha, ki gosti tudi pravi bivak, so verjetno največkrat namenjeni Triglavu, meni pa vedno znova uhajajo proti Martuljkovi skupini. Tako zelo skrivnostna in nedostopna. Vrhovi na katere se še nisem povzpela mi vzbujajo strah in spoštovanje, radovednost in hrepenenje, občudovanje in zaobljube, da se vsaj na nekatere zagotovo povzpnem... Oni drugi, ki pa so mi  poleg povabila, nudili tudi že gostoljubje, no z njimi se pozdravim bolj domače, bližji so mi, kakor ko se razveseliš prijatelja, ki ga že dolgo nisi videl, čeprav ti je ljub.

Zatrepi dolin Vrata, Kot

in Krma segajo do vznožja sten velikanov.

Med Dolkovo in Kukovo špico nad dolino Vrata. Najvišja in edina markirana je Škrlatica. Z martuljškim grebenom se povezuje z nazobčanim grebenom Rokavov. Njihov sosed, le od redko kje viden in krušljiv Oltar se obrača proti najlažje dostopnima v skupini Dovškemu križu in Škrnatarici. Onstran sedla Gulce pa niz velikanov zaključuje lepotica Kukova špica.

Lepotec Razor. Med njim in Dolkovo špico Dovški Gamsovec.

Stenar pada v Vrata.

Onstran prelaza Luknja pa sam Triglav.

Tukaj  v družbi Rjavine in Cmira.

Iznad gorenjske megle se dviga

prvak Karavank

ki svoj zahodni greben pošilja proti Dovški babi in 

in prvi dami Karavank Kepi,

tukaj z Dovjem v naročju.

Nebo in oblaki s poti na Roblek