Kljub slabemu vremenu sem se včeraj odpravila na turo. Dokler bo šlo, bo šlo, če ne se obrnem. Pobožna želja je bila krožna od Jesenic čez Planino pod Golico do doma Pristava in nazaj na Jesenice. Ostalo je pri želji, obrnila sem na Španovem vrhu in prišla domov premočena, ampak zadovoljna z opravljenim. Nazaj grede sta mi tik pod Planino pod Golico ustavila dva planinca, pa sem se za prevoz lepo zahvalila in nadaljevala peš.
Verjetno, da o dežju, megli in z njima povezani nevidljivosti, sploh ne bi pisala, če ne bi po naključju našla groba slovenskega alpinističnega velikana Joža Čopa. Vedela sem, da je svoj zadnji dom našel na pokopališču pri cerkvi Sv. Križa, kje ta cerkev je pa mi ni bilo znano. Na Planini pod Golico mi je prijazna domačinka na vprašanje kje gre pot proti Španovemu vrhu odgovorila, da mimo omenjene cerkvice. Naslednje moje vprašanje se je seveda nanašalo na grob. Ne vem katera je bila bolj presenečena; ali jaz nad njenim pritrdilnim odgovorom, ali ona nad mojim vprašanjem. Sneg pa že ne bo ovira sem razmišljala, ko je rekla, da ga je preveč, da bi obeležje našla. In sem ga.
 |
| Pot proti cerkvi |
 |
| Na levi strani cerkve sem na pokopališču |
 |
| našla nekoliko poseben spomenik |
 |
| zelo posebnemu človeku. |
 |
| Pogosto v sožitju: skedenj in kozolec |
 |
| Sem odkopala sneg, da sem našla tablico za svojo smer. |
 |
| Debelina snežne odeje narašča z višino |
 |
| vse več je dežja in megle in zato obrnem. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar